Za začetek le nekaj fotografij kako izgleda končna slika ustvarjene želje mladička po igri z vodnikom. Ta igra mora biti vzpostavljena tako, da se kužek igra s človekom brez predsodkov o tem kdo je močnejši in kdo je na koncu igre (kot med igro samo) ZMAGOVALEC "borbe". Mladičku moramo ustvariti jasno sliko, da je to VEDNO in SAMO PES!!! - in nikakor ne vodnik.
POZOR: Neposredna igra samo za izkušene ................. Potreben je prefinjen občutek v vratu
Večina ljudi si zmotno predstavlja, da naj pes zmaguje le med igro - po njej pa hočejo, da igračko ali plen brezpogojno izpusti in preda človeku. S tem pokvarijo vse kar so dosegli med igro, ker mladičku ustvarijo izkrivljeno sliko o tem kdo je pravi zmagovalec. Večina se boji, da kasneje pes ne bo spuščal ali da bo preveč "zrasel" v svojem zmagoslavju in s tem nadvladoval vodnika - nihče pa se ne boji NAJBOLJ POGOSTE TEŽAVE, da se pes sploh ne bo več hotel igrati in prijeti za plen!!! Res je, da mora imeti vsaka igra svoj smisel in tako tudi primeren konec - toda zato obstajajo PRAVILA ZAMENJAVE plena za priboljšek, ki se jih je dobro držati vse življenje psa. Prilagajati pa se moramo praktično vsaki živali posebej - in sicer na njej odgovarjajoč način.
Za ta končni element ZAMENJAVE si je treba vzeti največ časa, ker zahteva največ potrpljenja in samozavestne uravnoteženosti vodnika. Tu se izraža naša stabilna psiha. Ko pes osvoji plen (to mu moramo dovoliti) običajno s tem plenom zbeži na "varno" razdaljo ali teka v 5m krogu okrog vodnika in poskakuje kakor bi ga izzival. Za te sicer normalne geste pasjega zmagoslavja se praviloma ne zmenimo in potrpežljivo čakamo (ali se odmaknemo), da se kuža naveliča in sam pride do nas po priboljšek. Plen na previden način počasi zamenjamo. Na žalost pa prav za ta NAJPOMEMBNEJŠI končni element vodniku zmanjka časa in potrpljenja, se mu ne posveti dovolj skozi oči svojega mladička in z nedopustnim "lovljenjem"'(?!), klicanjem, vabljenjem ali celo vpitjem na kužka VSE POKVARI! O tem malo kasneje.
. 
Učenje na prostem ............ Spoznavanje z žogico
Pogovora med nami in psom se začnemo učiti že PREKO IGRE z mladičkom. To je govorica, ki jo vsak pes najraje "posluša" in tudi zelo dobro razume zato je zgodnje obdobje, ko vodnik uvaja igro zelo pomembno za nadaljnjo komunikacijo z živaljo. Mladičku z mehko, elastično, nezahtevno in raznovrstno igro najbolj jasno povemo kdo smo in kakšen je naš namen druženja. Marsikdo (večina vodnikov) se v tej vlogi mimogrede preceni in nehote psičku igro predstavijo kot PRETEŽKO nalogo (?!) namesto kot sproščujočo in neobvezno NAGRADO!
Najprej učimo v mirnem okolju
DRŽANJE IGRAČE:
Skratka; ko se z mladičem igramo mu moramo neprestano dokazovati, da je ON močnejši in uspešnejši od nas samih, da je nepremagljivi kosmati "frajer", ki nas rastura z vsakim potegom igračke v svojo smer. Ob tem lahko blago izgovarjamo besede kot so: AU!, MOČAN!, NOREC!, ČAKAJ NO! ... in vseskozi nežno držimo z dvema prstoma vrvico na katero je najbolje, da navežemo kakšno od starih plišastih igračk (zelo rad bi pokazal pa ne morem).
Ustvariti željo po plenu!
MLEČNI ZOBKI
ne dopuščajo močnejših in grobih zdrsov, ki so za mladiča milo rečeno neprijetni. Zato so primerne plišaste igračke ali igrače iz votle mehke gume (oblike piščanca, pujska ...), ki se seveda ne napije jutranje rose in je vedno enako težka ter hkrati prijetna za močan ugriz brez bolečega zdrsa. Če se to vseeno zgodi mu NE ponujajmo igračke v "opravičilo in ponovno povabilo" ampak se obnašajmo kot, da se ni zgodilo nič posebnega in mirno a rezervirano poskusimo, če bo kužek sploh še prijel za igračko. Če mu uspe premagati ta strah, mu to igračko TAKOJ prepustimo z besedico AU! in končamo z igro - če ne: enostavno prenehamo z igro tako, da vržemo igračko v tisto stran kamor psiček trenutno gleda, se obrnemo in gremo stran kot, da nas vse skupaj ne zanima več. Morda se bo opogumil, ko ta igračka ne bo več v naših pregrobih rokah in jo vseeno vsaj za kakšen meter odnesel. Če mu to uspe se zanjo več ne zmenimo in pustimo, da dela z njo kar hoče oziroma jo kasneje poberemo, ko tega ne bo videl.
STOPNJEVANJE ZAHTEVNOSTI IGRAČE
Zahtevnost ugriza se stopnjuje z obliko igrače, ki zahteva poseben kot ugriza in s trdoto igrače, katera mora biti primerna trenutnemu stanju zobovja. Teh prehodov se lotimo z staro (že utečeno) igračko na enem koncu vrvice in zahtevnejšo (novo) na drugem koncu. Ko se psiček na stari igrači razigra mu lahko ponudimo novejšo kot poskus samodokazovanja. Če mu nova igrača ni TAKOJ všeč - kar vidimo po tem, da je mladiček sploh noče prijeti - moč ugriza pa povsem pade (na neprestano pregrizovanje) MU JE NE PONUJAMO VEČ!!! ampak enostavno vržemo drugi konec s staro že poznano igračko. Z novejšo lahko poskusimo malenkost kasneje največ še enkrat in če takoj dovolj močno ne zagrabi jo spet umaknemo, da lahko zmaguje s staro.
Če se igramo z "igralno klobaso" na začetku ni pomembno če mladiček prime samo za ročko. Ponavadi se opogumijo z ugrizom v sredino šele, ko mu pustimo, da igračko malo odnese s seboj in jo tako bolje spozna. Igra na spodnji sliki je za začetnike sicer povsem neprimerna! Na spodnji sliki je izrazito plenski mladič (malinois) delovne pasme. Resnici na ljubo pa taka igra mladiču dviguje adrenalin in JAČA navezavo na človeka saj ta imitira igro, ki jo psi vadijo v leglu med seboj. Toda ... OBČUTEK, MEDSEBOJNO ZAUPANJE (mladič lahko šavsne v obraz) in končna FAZA POMIRITVE in MENJAVE PLENA ... ne prakticiraj - (le za izkušene).
Astorr Reisenadler v elementu
Vsekakor IGRAČE med igro psu NIKOLI NE PONUJAMO (ali celo vsiljujemo). Pravilno je, da si jo z neko malenkostjo najprej zasluži - npr. da ne skače po nas, da pride v našo bližino ... Kot vodja ga v igro niti pretirano ne vabimo. Rajši počakajmo na trenutke, ko bo svojo pozornost na nas usmerjal sam od sebe in mu damo igro za NAGRADO, ki si jo je prislužil s pozornostjo. Našo pretirano "ljubezen" namesto neproduktivnega božanja poskušajmo raje dokazati s tem, da mu pokažemo navezano igračko. To storimo tako, da jo vržemo vstran in počakamo, da jo mladiček "naskoči"(zagrabil je še ne bo). Takrat jo sunkovito potegnemo na drugi konec (kolikor dovoljuje vrvica) in spet pustimo, da se igračka UMIRI!!! Ko jo tako 2-3x mladiček naskoči in mu s tem prebudimo plenski nagon - in pustimo, da igračko tudi zagrabi ter malenkost nežneje spet potegnemo vstran. Tako ga učimo, da igračka zbeži, če je ne zagrabi dovolj močno. Seveda moramo imeti pri tej igri vseeno primeren občutek (ne po konjsko).
Leva roka = VARNOSTNI DISTANČNIK!
ŠELE, ko se mladič nauči igračko držati dovolj čvrsto in mirno - nastopi čas IGRE. Primerno napetost najlažje ohranjamo, če npr. z desno roko (in zankico nataknjeno na prst) držimo konec vrvice - z drugo roko pa si pomagamo ohranjati primerno napetost s potiskanjem te vrvice VSTRAN (kot prikazuje zgornja slika). Tako se izognemo naši - morda premočni desni roki.
Zelo pomembno je, da je med igro NAPETOST VSESKOZI PRISOTNA!!! in vrvica (na kateri je navezan "pliško") nikoli ne zaplapola ali celo pade na tla! Tukaj mladička učimo najprej IGRE s plenom - podobno kot se v naravi plen ob vsaki najmanjši priložnosti izvija, izmuzne in po možnosti seveda tudi zbeži. Če torej napetost čisto popustimo obstaja velika možnost, da bo mladiček igračko slabo držal ali jo bo spustil. Le redki korenjaki jo kar takoj zmagoslavno odnesejo s seboj (kar je sicer naš cilj). Z menjavo se na začetku še ne ukvarjamo preveč. Če je bila igra kužku všeč, se bo hitro vrnil sam od sebe nazaj po novo "porcijo", drugače mu enostavno plen prepustimo v "uničevanje".
. 
ZLATO PRAVILO:
- Če bomo mi pasivni - bo PES AKTIVEN!
- Če bomo MI aktivni??!!! - bo pes ... kaj??? - SEVEDA PASIVEN! (kar ni naš cilj). Enako je pri ljudeh.
Šele kasneje, KO MLADIČ ZAUPA v našo mehko in elastično igro brez naše želje po rasturanju - se lahko poskusimo igrati direktno s plenom iz roke. Tu je še pomembnejši ELASTIČNI občutek v lopatici, rami, komolcu, zapestju in prstih s katerimi držimo igračko. Če se pojavi najmanjše nezaupanje psa - gremo takoj nazaj na vrvico!
PRAVILO:
1. KO PES DRŽI - naše roke mirujejo!!! - NAPETOST PA RAHLO POVEČUJEMO (da pes "ne zaspi" na plenu)
2. KO PES STRESE (začne ubijati) - naša NAPETOST TAKOJ POPUSTI (toda NE popolnoma) za kakih 10-20cm in takoj spet zategnemo!
3. ČE PES "ZASPI NA PLENU" (JE UTRUJEN) - napetost povečujemo do te mere, da mladiča z vso njegovo težo enostavno VLEČEMO po rebrih ali hrbtu (brez cukanja) 2, 3 ali 5 metrov po travi - kakor hlod. Enkrat se bo že postavil na noge in se temu uprl. Takrat ga potrdimo z rahlim popuščanjem in spet takojšnjim zategovanjem, ki naj mu takoj ob naslednjem sunku psa v svojo smer praviloma sledi takojšnji AU! in prepustitev plena v zmagoslavje.
Zasluženo zmagoslavje!
Do sedaj sem opisoval vzpodbujanje plenskega nagona preko igre z vodnikom ker je zelo pomembno, da pravilno razumemo potrebe in želje našega mladiča. Delali smo na ŽELJI PSA do trganja in ubijanja igračke (plena) in zavedati se moramo, da je naravno, da pes "težko" priborjeni plen seveda NERAD ZAMENJA za karkoli drugega. To je naravno, normalno in ZAŽELJENO! Bolj kot pes nerad zamenja plen - bolj smo bili, se pravi, pri igri uspešni - saj kuža kaže močno željo po plenu tudi še potem, ko ga je že osvojil. Toda kaj in kako zdaj?
V naravi mu pripada naslednje poglavje v verigi plenskega nagona in to je zaužitje tega plena. To pomeni, da smo prišli do najpomembnejšega poglavja, ko je dobro na čimbolj naraven, previden in predvsem PASIVNO NEVSILJIV NAČIN nekako zamenjati plen za okusno hrano, ki smo si jo predhodno pripravili za ta ključni moment. Tu na žalost ni strogih pravil - sploh pa ne takih, ki bi splošno veljala za vsakega mladiča. Med seboj se lahko močno razlikujejo že mladički iz ISTEGA legla zato se je treba prilagajati vsakemu posebej!
Večina vodnikov ponuja mladičku plen v igro in ko ga uspe končno osvojiti - ta od njega takoj strogo zahteva, da ga izpusti ali celo izroči vodniku nazaj. NEUMNOST PA TAKA!!! Ponujaš, vabiš v igro, se "boriš" in ga pri tem vzpodbujaš - takoj zatem pa zahtevaš totalno nasprotje samega sebe in pričakuješ socializem, "bratstvo i jedinstvo"! ali komandiranje, ki ga pes ne pozna. S tem ga učimo le tega, da nas lahko po mili volji IGNORIRA ŠE POSEBEJ TAKRAT, KO SMO JEZNI IN VPIJEMO NANJ?! Pri živalih velja pravilo: KAR SE DA' - SE V ZEMLJO ZAKOPA! Zato priprava, mirne živce, ves čas tega sveta in potrpljenje! Tu nas mladič spoznava kakšni smo v resnici!
Hrano dobim - PLEN OBDRŽIM!
Psu naj bi pokazali in dokazali, da nam NI niti najmanj mar za njegov plen temveč, da mu skušamo ponuditi le še večjo in uporabnejšo nagrado - saj igračka ni tako okusna kot je naša hrana. OB VSEM TEM PA MU IGRAČKA LAHKO ŠE VEDNO OSTANE. Če bo hrana tako zanimiva, da bo mladiček ob žretju na plen že pozabil, ga lahko mirno in počasi odstranimo in pospravimo - kasneje pa morda ponovno ponudimo v igro (toda brez pretiravanja s ponavljanji). Bolj kot je psu do plena in bolj kot ga nerad zamenja - bolj ga ignoriramo s tem, da ga enostavno zapustimo in ODIDEMO STRAN!!! po kaj zanimivejšega - saj mladič sam s plenom nima kaj početi (razen, da ga čuva pred vsiljivci - pazimo, da se ne bomo sami tako obnašali). Psa s plenom v gobcu NIKOLI NE LOVIMO in ne hodimo za njim ampak ga enostavno ignoriramo!!!
Arcas Reisenadler z "zvončkom"
Ko pes torej zmagoslavno odnese plen, se ne ukvarjamo s tem kdaj bo z njim prišel do nas ampak odidemo po "močno hrano" ali EXTRA PRIBOLJŠEK, ki ga lahko zvesto čuvamo pri sebi in oponašamo psa tako, da ga mladiček lahko le malo vidi.
Druga možnost je ta, da psu, ki pride s plenom do nas enostavno vržemo priboljšek kak meter ali dva vstran (tako, da ga vidi) - in ponavadi pes spusti plen in skoči za priboljškom - mi pa medtem mirno poberemo prepuščeni plen.
2. Če pes vztraja na svojem mestu s plenom smo obsojeni na daljše neobremenjeno čakanje, da ga morda premami radovednost do tega kar skrivamo ali pa enostavno zbežimo s priboljškom stran od psa in se v počepu delamo kot, da imamo nekaj izredno dragocenega. Mladiča v nobenem primeru NE VABIMO K SEBI. Naučiti ga moramo, da pride sam od sebe do nas!!! S tem si dvigujemo prepotrebno ceno in avtoriteto. VZEMIMO SI TOREJ ČAS za ta končni element menjave plena za priboljšek.
3. Če tudi to ne pomaga lahko enostavno odidemo in malo pripremo vrata za seboj tako, da lahko pride za nami. Če smo na prostem se vsedemo v avto, ga vžgemo in premaknemo malo naprej - kakor, da gremo domov. S tem mu pokažemo, da nas njegov plen niti malo NE ZANIMA in kmalu nas bo začel pogrešati. Takrat mu lahko damo priboljšek, naš pomočnik pa gre pobrat izgubljeni plen, ki ga pospravimo in - seveda trening (igro) ZAKLJUČIMO!!!
. 
. 
Tudi Astorr nosi "ZVONČEK Reisenadler"
. 
"Zvonček" je najprej neprijetnost ..................... potem NAGRADA!!!
Sprva je zvonček moteči dejavnik. V vsakem primeru - če ga pes drži ali samo vleče po tleh - se uči KORISTNE stvari (nenamerni sunki ali nagradljivo nošenje). Vseeno pa se lahko pred pripenjanjem malo poigramo z njim in medtem z drugo roko nežno primemo za ovratnico ter mu igračko s pokrajšanim povodcem pripnemo. Ko mladiček zjutraj večkrat spušča igračko - ta postaja vse težja, saj se napije jutranje rose in nošenje postaja za mladička skoraj nuja. Obenem se mladiček SAM NAGRAJUJE s tem, ko zagrabi igračko (kar pozna že iz igre preko vrvice) ker jo lahko po mili volji ponosno prenaša in prosto dirja z njo za nami. Mladič se tako zelo hitro navadi mirno in čvrsto nositi plen v gobcu brez, da ga sami to po nepotrebnem učimo in se mešamo v naravo obenem pa se uči slediti vodniku.
DODATNA PREDNOST prenašanja zvončka je tudi v tem, da mladič med sprehodom ne more pobirati smeti ter žreti gnoja in podobnih reči. Na začetku mu vsakič, ko pride na našo desno stran kolesa ponudimo košček priboljška (hrenovka), če pa je zvonček prinesel mu ob tem še lahko rečemo "menjava" in ga hkrati učimo kaj ta signal pomeni. Tako se pes uči, da mu po spuščanju in priboljšku še vseeno ostane plen in ne čuti potrebe po bežanju, "varnostni razdalji" ali skrivanju z njim.
. 
Igra preko vrvice med vožnjo
ŠE ENKRAT TOREJ;
MLADIČKA NAJPREJ NAUČIMO:
- da je plen zanimiv (preko vrvice)
- da kužek zna plen zagrabiti
- da ga zna dovolj močno držati
- da mladič med igro plen drži mirno (brez pregrizovanja)
- da lahko v "trganju" plena še bolj uživa
- da "borba" NI BORBA ampak le IGRA!!!
- da NAM ni NIČ MAR za njegovo igračko ali plen!!!
- da plen na koncu, ko je kužek že prijetno utrujen - lahko zamenja za okusno hrano
Ko imamo igro narejeno do te faze, da je mladičku PLEN ZANIMIV!!! in ga hoče "za vsako ceno" imeti ali ga celo izsiljuje, ga lahko začnemo učiti potrebno jakost in predvsem mirnost ugriza. To enostavno počnemo preko vrvice na kateri imamo mehkega "pliškota". Ko ga mladiček naskoči, ga zagrabi in poskuša odnesti - mu ga sprva z rahlim občutkom in z nenadnim zategom poskušamo izpuliti iz gobčka. Če nam to uspe, ga med sprehodom SKRIJEMO za nekaj časa in se pretvarjamo kot, da ne vemo kam je igračka zbežala.
Ob naslednjem izsiljevanju psa jo ponovno vržemo vstran od mladička in če zagrabi - spet učimo, da "raca - zajec" na vsak način hoče zbežati in če ji to dvakrat zaporedoma uspe ZMANJŠAMO MOČ potega za toliko, da kužek obdrži igračko v gobcu kljub nenadnemu sunku. Takoj zatem sledi ELASTIČNA IGRA spremenljive NAPETOSTI v vrvici (zgoraj opisano). Če kužek vržene igračke ne zagrabi po 2-3 očitnih šansah - TAKOJ PRENEHAMO Z METANJEM!!! (saj si je ne želi dovolj, da bi jo lahko močno držal).
Ko učimo potrebno moč ugriza, lahko napetost v vrvici med igro čisto popustimo (tudi tako, da ta pade na tla) medtem, ko kužek drži igračko. Z občasnimi nenadnimi - a z občutkom izvedenimi potegi pliškota samo preverjamo kontinuirno moč ugriza. TO POMENI, DA NIMAMO RESNEGA NAMENA IZPULITI MU PLEN IZ GOBČKA.
Če pa opazimo, da mladiček igračko PREGRIZUJE (se pravi - da bi jo rad pojedel), mu jo lahko nemudoma potegnemo iz gobčka. Igračko čim hitreje skrijemo in nadaljujemo sprehod kot, da se ni nič zgodilo. Ob močnem izsiljevanju lahko z igro puljenja nekoliko nežneje poizkusimo še nekajkrat, če pa izsiljevanje ni izrazito močno - raje potrjujemo pozornost s hrano in mu igro z igračko ponudimo šele kasneje, ko si jo bo res želel. TODA ... OBČUTEK!!! glede na ŽELJO psa - (NE DELAJ KOT Z KRAMPOM).
POZOR! Če mladiču pregrobo iztrgaš plen iz gobca PREVEČKRAT ZAPOREDOMA - bo ta položil ušesa, šel vohat in te zapustil (SI PAČ KRAMP!!!).
Če se to zgodi - GA VEČ NE VABI V PONOVNO IGRO - ampak TAKOJ PRENEHAJ kot, da itak nimaš več časa. Mogoče vrzi igračko stran, če jo bo vseeno pobral in odnesel - če ne - se je več NE DOTIKAJ ampak jo raje poberi kasneje, ko tega ne bo videl. Takoj odidi v nasprotno smer ali mu zbeži in bodi vesel, če bo sploh pritekel za teboj - mu daj priboljšek in ga čimprej pospravi.
Skratka; VSESKOZI JE POMEMBNA ŽELJA PSA po igri in ne izkoriščajmo je preveč, da si ne uničimo vsega kar smo naredili do tedaj. Ne silimo psa in ga ne vabimo v nekaj če sumimo, da mu ne paše več. Raje se neobremenjeno sprehajajmo naprej in opazujmo mladička, če ni že preveč utrujen in ne bi šel morda raje domov. Če si bo resnično zaželel igre, bo že sam prišel do nas - (čas pa je tudi še jutri in pojutrišnjem).
.JPG)
