. 
. 
Igra reviranja oz. obkrožanja se prične že z zelo mladim kužkom. Praktično pri starosti 2 mesecev, ko učimo mladička obkrožanje ovire v levo in desno. Seveda to delamo bolj za popestritev dolgočasnega vsakdana kar pomeni, da igrica obkrožanja ne sme biti pretežka ampak otročje lahko zastavljena. Način učenja obkrožanja je delno prikazan že v uvodnih člankih. Obkrožanje palice, stebra, drevesa, tel. droga, česarkoli ... učimo s pomočjo hrane in kliker metode. Skratka nič posebnega. Tu ga bomo obdelali podrobneje in ga malenkost nadgradili s plensko nagrado - igro. Spet nič posebnega le nagrada bo primerna starosti mladiča v puberteti.
Vzorčni FILM "Igra reviranja"
Za primer si poglejmo prvi poskusni film obkrožanja revirjev pri mladičih starih 12 mesecev. Do tega posnetka smo vadili obkrožanje samo enega revirja in kot preizkus 2 mesečnega občasnega "dela" naredili ta posnetek kateri bo izhodišče za nadaljevanje dela in razmišljanja. Za začetek si torej poglejmo napake ... človeške seveda ... saj pes NIKOLI NE POGREŠI. Vse kar NI narejeno v našem cilju (za katerega pes ne ve) je še nedovršeno delo vodnika, ki pa ga ni nikakršen problem dopolniti in izpiliti saj v prvo nikoli ne rata "u nulo". Seveda je potrebno nedovršeno vedenje vzeti iz VEDENJSKE VERIGE in ga ločeno izpiliti kot posamezen učni člen. Zakaj ... tudi to smo že obdelali v rubriki "Šolanje".
... 
Idealna priložnost za utrjevanje poslušnosti je, ko si pes nečesa želi
Najprej nekaj fotk, ki prikazujejo kako smo pse učili obkrožanja oz. "reviranja". Vsekakor je POSLUŠNOST predpogoj za signal "revir". Ta signal naj pomeni samo dovoljenje za izvedbo vaje, ki si jo pes neubranljivo želi. Vaja ciljnega usmerjanja je zelo primerna za utrjevanje poslušnosti npr. daljše ležanje, točen osnovni položaj, kratka in točna prosta vodljivost. Pes hitro razume, da si mora vajo najprej "prislužit" in da signal za izvedbo ("naprej" ali "revir") pomeni zanj NAGRADO za predhodno točno poslušnost. Psu torej prepustimo, da se odloča ali se bo za VAJO=NAGRADO dovolj potrudil, da jo bo dobil ... ali pač nagrade ne bo.
... 
Povsod je poslušnost predpogoj za izvedbo vaje ... nagrado!
Najprej torej psu od blizu pokažemo cilj in čar vaje, da lahko potem pogojujemo izvedbo s poslušnostjo. Bolj kot vztrajamo na preciznosti bolj je pes motiviran za IZVEDBO VAJE, ki tako postane nagrada. Dokaz za to je bliskovit odziv psa in natančno skoncentrirano "delo". Naš cilj torej ni bila samo stroga poslušnost ampak tudi obvladljivost vedenja, ko psa nimamo ob sebi. Cilj konkretne vaje je pozorno preiskovanje zaklona s tesnim obkrožanjem. Psa težko na daleč "silimo" kako naj nekaj naredi, če si tega SAM ne želi. Preko želje in utrjenih osnovnih členov dobimo KONTAKT s psom.
. 
Tesno obkrožanje
Vendar je poslušnost seveda čisto drugačna, ko utrjujemo posamezen učni člen ... kot takrat, ko povezujemo naučeno vedenje v "vedenjsko verigo". Zdaj smo prisiljeni kriterij malo spustiti saj pri povezovanju vedenja delamo na KOLIČINI. Zato se moramo po občasnem preverjanju povezave vedno znova vračati k utrjevanju "kriterija nedovršenega vedenja". To se seveda razlikuje od psa do psa ... zato se obdelavi tega posvečamo individualno. Enemu psu lahko upade hitrost, drugi se vrača po isti strani, tretji noče zamenjati plena ali se zaradi tega prepočasi vrača do vodnika.
... 
... PES: "Edino, če si moram si vajo prislužit ... ima ta neko vrednost"!
Vračanje do vodnika (v povezovanju verige) postane samo SEKUNDARNA NAGRADA razen, če psa vmes ustavljamo z nagrado, saj jo pes dobi (naslednjo žogico) šele pri naslednjem revirju in je ob tekočem povezovanju primoran vodniku zaupati, da ga tam res čaka naslednja nagrada. Mlad pes zlahka zaupa torej v primarno (takojšnjo) nagrado ... za "sekundarno nagrado" pa mora predvsem pridobit na zaupanju ob NE previsokem kriteriju.
... 
... 
Posamezni učni členi psu omogočajo, da spozna smisel in čar nagradljivega obkrožanja obenem pa se uči pravilnega - ČIM OŽJEGA OBKROŽANJA. To je razvidno npr. iz nacefrane trave tik ob revirju ob utrjevanju osnovnega učnega člena. Pes si lahko sam izbere s katere strani ga bo obkrožal ali pa ga z usmerjanjem naučimo željeno stran "vhoda" recimo CIK (z desne proti levi). Kasneje seveda položaj obešene žogice spreminjamo tako, da dobimo tudi ozek "izhod" ob revirju.
. 
. Sekundarno nagrado pogojujemo z naslednjo sekundarno pri vodniku
Psu najlepše predstavimo smisel vračanja do vodnika, če ga pri meni vsaj včasih čaka nagrada, ki je še močnejša od same vaje. NAKLJUČNOST NAGRAJEVANJA pri vodniku počasi v psu vzpostavi kontinuirno pozornost na vodnika in smiselnost sodelovanja z nami. S poslušnostjo spuščanja žogice torej pogojujemo sekundarno nagrado pri naslednjem zaklonu in v nadaljevanju še močnejšo nagrado pri vodniku. Tako je pes nagrajen za VSAK UČNI ČLEN kljub povezovanju v vedenjsko verigo. Podoben sistem velja tudi pri vseh ostalih vajah, ki jih pes pozna od kjerkoli. Drugače se nam lahko zgodi brezsmiselno "norenje" psa po vadbišču iz veselja kar ni naš cilj. Seveda zahteva tak sistem učenja ... uporabljanje glave, evidenco aktivnosti in ustrezno predpripravo. Ko imamo enkrat psa ob sebi ... sledi edino le še to, da ga pošljemo V VAJO NA UŽIVANJE.
DRUGI POSKUS POVEZAVE ... (x4)
je po 14 dneh uspel že veliko bolje, psi so bolj zaupali in že delali tekoče ter s še več želje res pa, da smo tokrat psom pomagali z izdatnejšim gibanjem vodnika v eno in drugo smer ... takrat, ko ga pes med obhodom ne vidi. Revirje smo vizuelno bloj razširili - razvili, da so bili lažje vidni. Razdalja je bila enaka. Izbrali smo lažji, manj razgiban teren brez motečih dreves in brez "konveksno napetega" terena, ki psu z njegove nizke točke gledišča ne omogoča pogleda na kompleten revir. Pomagalo je tudi dodatno predhodno utrjevanje poslušnosti v igri tik pred samim začetkom. Vsi psi so obkrožali "levo - desno" brez pomoči usmerjanja sekundarnega pomočnika. Seanso smo izpeljali na 4 revirjih in torej ravnem travniku ... na eni strani vizuelno omejenem s koruzo in na drugi strani s potokom. Na koncu je sledila še potrditev s par ugrizi pri vodniku na sredini. Za slikanje in snemanje ni bilo časa.
TRETJI POSKUS POVEZAVE ... (X4)
Po utrjevanju osn. učnega člena obkrožanja in menjave pri samo enem (ali dveh) revirju smo po točno 14 dneh ponovno naredili preizkus povezave (x4) s tem, da smo povezavo izpeljali po 2x dva revirja. Vmes je bil planiran kratki postanek pri vodniku na sredini z menjavo za hrano. Delali smo na tretjem različnem travniku (še težji pogoji) zato smo spustili kriterij. Psi so razumeli brez težav. Po obkrožanju četrtega revirja je za nagrado sledil preskok 35cm ovire na sredini pred vodnikom in ugriz v plen ter za vzorec dodatnega grizenja pri vodniku. Za slikanje ali snemanje ni bilo časa.
ČETRTI POSKUS POVEZAVE ... (X4)
Po samo enem vmesnem treningu (na slikah) na dva revirja smo po 3 tednih ponovno poskusili povezavo (x4) toda zdaj tekoče in brez ustavljanja. Malenkost poslušnosti pred začetkom in povsem BREZ predvaje obkrožanja. Vsi psi so obkrožali ciljno, pozorno, veselo, ozko in predvsem zelo hitro brez pomoči tretje osebe. Menjave niso bile več problematične tako, da je bilo v 20 sekundah vsega konec zato smo pridružili še vnaprej pripravljeni trening grizenja pri markerju s predpogojem poslušnosti ob vodniku. Za slikanje ali snemanje ni bilo časa. Od tu naprej sledi le še nadgradnja poslušnosti ob vodniku z grizenjem pri markerju kar pa ni več predmet reviranja.
V slabih 2 mesecih smo z vrnitvijo na utrjevanje osnovnih učnih členov ciljnega pošiljanja na še daljšo razdaljo in menjave pri vodniku z zmanjšano količino dela ter ob višje postavljenem kriteriju obkrožanja, (14 mesecev starim) psom še natančneje predstavili končno sliko reviranja. Rezultat končne slike smo dosegli hitro, z zelo malo dela in predvsem brez trmarjenja na kompletni sliki. Potrebna je bila le krajša vrnitev na pomankljive detajle, ki so razvidni iz prvega posnetka.
(posnetek končne slike sledi ob prvi priložnosti)
Nikita & Ekipa Reisenadler
.JPG)