. 
. 
Aportiranje tako in malo drugače
Za marsikoga bo ta članek morda dolgočasen, odveč ali nezanimiv, ker naj bi pes držanje po splošnem prepričanju kar sam od sebe obvladal. Ob prvem preizkusu se prepričamo, da temu ni tako. Pes sam od sebe na svet prinese zelo malo in še to precej neuporabne malenkosti. Tako rekoč ... VSE je treba psa NAUČITI.
. 
. 
Učenje mirnega držanja predmeta
Poglavje držanja je obsežnejši sestavni del prejšnjega poglavja aportiranja zato ga obdelujemo posebej. Držanja plena učimo že zelo majhnega kužka. Uči se že v leglu med igro z bratci in sestrami. Kasneje ga uči človek. Končni cilj vaje je ponavadi čvrst in poln ... a miren ugriz brez preprijemanja, ki mu sledi hitro spuščanje ampak samo na vodnikov signal. To je CILJ VAJE grizenja rokava pri obrambi ali prinašanja predmeta.
. 
Do tega pridemo postopoma, po korakih, ko je pes že dovolj odrasel. Z mladičem in kasneje mladim psom je treba med igro najprej previdno ravnati z osvojenim plenom. V psu moramo ustvariti zaupanje, da mu plena med igro ne nameravamo vzeti. Lahko si pomagamo z igro preko vrvice prikazano v 2.delu te rubrike ali z "zvončkom" obešenim okrog vratu prikazanim v 6.delu te rubrike. Mladiček se tako že takoj spoznava s prenašanjem in držanjem plena brez vsakih zahtev po sistemu "DRŽI ali PUSTI". Sam se torej odloča ali bo plen dovolj močno držal, da mu ne uide. Zelo podobno se dogaja v naravi.
.
.
Držanje=igra ........ spuščanje s čuvanjem ........ nagrada=igra
Igramo se torej tako, kot je opisano v 2. in 3.delu te rubrike eno leto skupaj - brez kakršnihkoli zahtev po spuščanju plena. Plen s katerim se igramo, VEDNO (bolj ali manj enostavno) ZAMENJAMO za drug plen ali priboljšek, ko želimo z igro zaključiti. K momentu menjave plena počasi pripenjamo signal "MENJAVA" ali kakšen podoben PREHODNI SIGNAL (npr. "meni", "igračka", "izvoli", "moje" ... za psa vseeno). Počasi prehodni signal torej pridobiva na svojem pomenu vendar na začetku še nima točno določenega pomena za psa. Včasih plen torej zamenjamo za hrano ali pa za drug plen. Med igro, z elastičnim občutkom v roki skrbimo za to, da ni razloga po preprijemanju. Psu moramo ponuditi možnost optimalnega ugriza v plen, kontinuirno skrbeti za večjo ali manjšo napetost v roki tako, da pes z ugrizom pri igri ne popušča ... podobno kot moramo vedno korigirati z volanom pri vožnji. Igramo se čimbolj pri tleh vendar brez, da se preveč sklanjamo nadenj. Pes nam mora skratka med igro ZAUPATI - to pa v glavnem izhaja že iz domačega krdelnega odnosa. Brez zaupanja ... držanja in aportiranja ni mogoče graditi naprej. Kdor ima s psom "neporavnane račune" se na tej točki učenja ustavi.
.
.
Držanje kateregakoli plena je ena in ista stvar
Seveda ob kvalitetni igri RAZPOSAJENOST psa narašča kar je sicer zaželjeno - a jo je kljub temu ob določeni odraslosti psa - koristno deloma odpraviti, vendar to storimo vedno premišljeno in umirjeno. Najprej moramo odpraviti SKAKANJE s prednjimi tačkami po vodniku med igro, kar je pri odraslem psu že nezaželjeno vedenje.
.
.
Ko je kužek še MLAD je normalno in za šolanje celo zaželjeno, da se pes vzpenja s tačkami po vodniku saj s tem kaže svoj pozitiven odnos do sodelovanja. Kljub temu, da nas "malo" umaže. Ker smo pač višji poskuša biti med svojim dokazovanjem še višji od nas, zaradi naraščajočega krdelnega nagona pa čim bližje vodnika ter tako začne plezati in skakati po nas. Ko torej kuža delno odraste je čas, da ga naučimo njegove "olikane" poze s tačkami na tleh. To je prvi korak, ki ga moramo naučiti in je pogoj za mirno držanje plena. Če namreč pes skače s plenom po vodniku, že zaradi tega neolikanega početja ponavadi močno preprijema plen saj nam bi rad s tem pokazal, da se želi igrati z nami.
.
1.korak ... ČE BI SE RAD IGRAL, MORAM IMETI TAČKE NA TLEH
Kako torej lahko učimo mirno držanje. Načinov je seveda veliko toda najboljši sistem učenja je tisti, ki je enak učenju ostalih stvari pri istem psu. Pri učenju po naši metodi je to torej kliker sistem oziroma potrjevanje z jačanjem zaželjenih delčkov vedenja. Z besedo ali klikom označimo in potrdimo torej tiste trenutke, ko se pes s plenom v gobcu s prednjimi tačkami sam od sebe dotakne tal. To bo najhitreje razumel, če ga bomo celo vabili v NEPRODUKTIVNO VEDENJE - torej ga vabili v skakanje po nas. Igre mu takrat seveda še ne bomo privoščili ampak ob vabljenju v skakanje le nemo opazovali njegov "sizifov trud" in pazljivo čakali, da se pes naveliča in se končno dotakne s prednjimi tačkami TAL, ko še drži plen v gobcu (na začetku ne glede na preprijemanje). Tega trenutka ne smemo zamuditi saj je to moment, ki smo ga čakali in ki bo psu pokazal nadaljnjo pot do igre. Najbolje je torej, da ta trenutek označimo z besedo "JA", stopimo korak nazaj (pasivna aktivnost) in v delno sklonjeni drži pričnemo s kratko igro vendar s pokrčenima tačkama.
. 
Čim se pes začne vzpenjati, igro takoj prekinemo. Sledi rahlo odrivanje psa s plenom (pasivna aktivnost) in ponovno vabljenje v neproduktivno skakanje po vodniku. Pazimo spet, da s potrditvijo ne zamudimo dotika tal s prednjimi tačkami in ocenimo, če je pes dovolj razumel, da počasi učenje tega člena zaključimo za tisti čas. Iz dneva v dan bo vse hitreje razumel, kakšno vedenje ga vodi do igre. Ko bo kazal svoje brzdanje skakanja, bo presenetljivo ... tudi plen držal VELIKO MIRNEJE.
... 
2.korak ... KO SE IGRAM, POSTAJA NORMALNO, DA JE DLAN OB PLENU
Ko pes torej s tačkami več ne posega v igro z nami in še drži plen je čas, da pridružimo naslednji učni člen. Dlan roke, katero ne uporabljamo pri igri, ploščato stegnemo in med igro naključno približujemo k plenu, ki ga pes drži in s katerim se gremo rahlo igro vlečenja. Nato roki zamenjamo. Z drugo se igramo in zdaj prejšnjo stegnemo. To naj postane naš način rahle igre naslednjih par mesecev. Psa torej navajamo, da stegnjena dlan ob plenu v gobcu ničesar ne jemlje in ne grozi tudi, če je povsem blizu predmeta, ki je v igri.
.
.
Poznamo namreč končni cilj vaje držanja pri npr. prinašanju, ko pes sedi pred vodnikom s plenom v gobcu in nastopi ključni moment, ko nam ga "mora" na žalost predati v roke. Pes, ki držanja ni naučen, bi seveda prinešeni plen raje obdržal zase ali se poigral z nami. Pripravljamo ga torej na ta trenutek, ko bodo naše dlani obeh rok stegnjene ob predmetu, ki ga bo pes ŠE MIRNO in VESELO DRŽAL.
. 
3.korak ... VEDNO SE GIBLJEM VZVRATNO
Tendenca gibanja vodnika med igro na splošno ali po prinašanju predmeta je vedno NAZAJ in malenkost vstran od psa. S tem mu pokažemo, da nimamo namena posegati v njegov prostor in ga NE obremenjujemo s svojo nezaželjeno agresivnostjo. Tako si počasi pridobivamo zaupanje psa in pokažemo, da mu nimamo namere ničesar vzeti, kar je njegovega.
... 
Prinosilo vedno zamenjamo za drug plen ali vržemo hrano
4.korak ... S PRINOSILOM SE PO PRINAŠANJU VEČ NE IGRAM
Sistem pasivne aktivnosti v psu vzpodbuja željo po igri s prinosilom toda s prinoslom se malenkost poigramo le na začetku, ko ga uvajamo kot nov plen in še to PRED samim metom, po prinašanju pa se s prinosilom več ne igramo (razen, če je pes nagnjen k prezgodnjemu spuščanju). Raje ga po končanem prinašanju in držanju zamenjajmo za "živo žogico" ali kak drug plen. Zakaj ... zato, da psu nadaljevanja igre ne povezujemo nujno s samim prinoslilom (aportom), ki ga pred tem pes drži pred vodnikom. Tako bo "aport" postal le POSREDNO SREDSTVO za pridobitev nagrade, ki sledi. Ko nam bo pes kasneje ... v sami vaji torej predal prinosilo, ne bo užaljen zaradi tega in se temu elementu ne bo upiral ali se ga ... po nepotrebnem izogibal.
... 
5.korak ... MENJAVO PRINOSILA IZPELJEMO NAJPREJ TEKOČE
Po prinašanju lahko psa nagradimo že med samim tekom do vodnika ali šele, ko nam pes prinosilo preda ... ali še kasneje, ko pes po tem preide v osnovni položaj - odvisno od kapacitete želje in nagona psa ter faze učenja oz. utrjevanja. Če se odločamo za nagrado (menjavo za žogico) PRED samo predajo "aporta" vodniku direktno v roke, psu enostavno pokažemo žogico in jo vržemo tako, da bo prinosilo pes spustil kar na tla, ker ... ni več pomembno saj smo potrdili element pravilnega ali energičnega prihoda - dokler je pes še v njem.
... 
6.korak ... SEDENJE PRED VODNIKOM UTRJUJEMO LOČENO OD METANJA
Počasi se pes navaja naših stegnjenih dlani ene ali druge roke med igro. Ko pes sili včasih s plenom v tebe ne glede na to, da imaš stegnejno eno dlan ob plenu, lahko pridružiš tudi drugo roko z druge strani - vendar še brez dotikanja predmeta ... in takoj zatem roki umakneš in se poigraš malenkost vstran. Bolj kot pes sili v vodnika s predmetom ob rahlem vzvratnem pomikanju vodnika ... prej se lahko počasi tudi kdaj ustaviš ... in ponudiš stegnjene dlani stoječemu ali sedečemu psu - na začetku še ni pomembno. Ko imamo narejen ta korak smo "na konju" in ga nadgrajujemo le še z dolžino in mirnostjo držanja, vsakič pa uspešno nadgrajen delček potrdimo z metom igrače ali s kratko igro. Ta učni člen učimo ločeno od metanja in prinašanja aporta. Še lep čas se ne ukvarjamo s signalom "pusti".
.
....... 
Moment, kateremu se moramo še posebej posvečati ... pes počasi pridobiva zaupanje
Kmalu se bo pes navadil, da mu tvoje roke ne nameravajo ničesar vzeti temveč pomenijo samo uverturo v igro, ki sledi malenkost kasneje. Pes bo vse bolj zaupliv in prej ko slej se bo usedel pred vodnika kljub temu, da mu ta drži obe dlani OB predmetu, ki ga pes drži v gobcu bolj ali manj mirno. TAKOJ POTRDITEV z metom žogice tako, da jo pes vidi in predmet spusti ... prosto na tla! Potrdili smo torej držanje v sedečem položaju in "družbi" naših rok - BREZ GOVORJENJA.
Najprej učimo lovljenje priboljška ... nato še predmeta
V sedečem položaju pred vodnikom moramo ločeno utrditi sliko držanja predmeta v povezavi z menjavo za hrano ali nadomestno igro. Najprej naučimo lovljenje predmeta ispod vodnikove brade. Utečeni oz. že poznani predmet psu držimo pod svojo brado (roke so ob telesu) tako, da ga vidi. Glede na to, da ga že pozna, si pes želi igre z njim in se bo potrudil pri svojem položaju sedenja.
Najprej pogojujemo točno PORAVNANO in kasneje še TESNO usedanje pred vodnikom ter izmenično nagrajujemo s pljuvanjem hrane ali spuščanjem predmeta v gobec. Tudi ta učni element lovljenja najprej priboljška in nato še predmeta (npr. gumi cev) učimo ločeno od metanja. Pes počasi sestavlja drobne slikice drugo za drugo zato mu moramo predstaviti vsako posebej saj je aportiranje najbolj kompleksno sestavljena vaja iz (za psa) protislovnih členov. V končni vaji mu namreč iz poslušnosti vržemo plen, pes naj bi ga šel hitro iskat in enako hitro ter veselo prinesel nazaj do vodnika, se parkiral v točen položaj ... predmet brezpogojno predal vodniku!? in poslušno ter veselo prešel v osnovni položaj ... in podobno vajo še 2x ponovil s skokom čez prepreko. Hmmmm ... pes mora razumet ... zakaj!?
.
.
.
Disciplina preskoka
Božanje psa po glavi (medtem, ko ima pes plen v gobcu) ali podpiranje spodnje čeljusti ob praznem govorjenju "drži" seveda odpade saj s tem povzročamo agresivnost, ki v psu ustvarja nezaupanje do naših rok in občutek vsiljevanja. Bolj kot se bomo nevtralno obnašali in med igro prepustili iniciativo psu, prej bo pes sam od sebe držal plen in z njim rinil v nas, brez ene besede. To je vsa znanost.
Nikita & Astorr Reisenadler
.JPG)