6.del: VSE JE NAGRADA

UVAJANJE OVRATNICE in DELAVNI SPREHOD

Ovratnica lahko psu pomeni neprijetnost, breme, grožnjo, disciplino ali pa NAPOVED UŽIVANJA - odvisno od tega kako smo jo uvajali in kakšne izkušnje ima pes v zvezi z njo. Pravilno je, da pomeni mladičku ovratnica nekaj lepega - zato jo mlademu psu nataknemo na začetku takrat preden mu damo obrok hrane, počakamo da poje - in mu jo TAKOJ zatem spet snamemo. Kaj torej delamo? ... KLASIČNO POGOJEVANJE, ki se ga pes ne zna ubraniti, ne da bi mu zlezlo "pod kožo"! Če smo pri natikanju in snemanju ovratnice res dosledni, bo po določenem času (10-30dni) povezal ovratnico s hrano - se pravi z nečim dobrim! To bomo opazili kot oblizovanje takoj po tem, ko jo bo videl v naši roki - brez, da bi pes videl posodo! Enako je s sprehajalno oprsnico.

ZVONEC "Reisenadler"

Postopno dodajanje uporabne "teže" na ovratnico

Ko je vzel pes ovratnico za neke vrste NAPOVED DOBREGA, mu lahko še malo razširimo "obzorje". Natikati mu jo lahko začnemo pred vsakim sprehodom skupaj z "zvončkom" s katerim se lahko igra in ga prenaša brez, da bi ga izgubil. Igračko v obliki majhnega in lahkega "pliškota", ki služi kot zvonček mora poznati že od prej - npr. iz igre z vodnikom preko vrvice. Ta zvonček diši po njem in mu predstavlja neke vrste "prijatelja" zato jo ima rad tudi na sprehodih čeprav mu kdaj hodi v napoto pri ovohavanju. Vendar je to v naš prid saj se psiček giblje več okrog nas in uživa v NAŠI družbi - namesto v družbi "prijetnih" vonjav.

Vsak sprehod naj bo neke vrste "trening"

DELAVNI SPREHOD:
Vsakič, ko gremo s psom kamorkoli na sprehod se moramo potruditi, da bomo zanj BOLJ zanimivi kot okolica, vonjave in drugi psi. Zato moramo vsak izhod skrbno načrtovati in imeti s sabo "OROŽJE", ki nam zagotavlja premoč nad motečimi dejavniki s katerimi se srečujemo na travnikih, zelenicah, poteh, cestah ali v mestu. Če hočemo biti za svojega psa zanimivi med učenjem oz. "šolanjem" pomeni, da moramo biti ZANIMIVI zanj VEDNO IN POVSOD!!! in ne samo takrat, ko od njega nekaj pričakujemo ali celo zahtevamo!

Igračke ne morem izgubiti

ČE PSA SPREHAJAMO PEŠ se moramo zavedati, da smo s svojimi telesnimi sposobnostmi ponavadi prešibki in prepočasni, da bi se merili s fizičnimi potrebami svojega psa, ki je hitrejši in vzdržljivejši od nas. Na vsak sprehod, ki se ga lotimo peš se moramo torej dobro pripraviti, če hočemo biti zanj konkurenčen in zanimiv vodja krdela. Zato je dobro, da gremo kdaj tudi na kolo. Pes vmes nima toliko možnosti, da bi neprestano ovohaval in markiral - sploh ne, če teče npr. z "zvončkom", ki je pripet na fleksiju.

KOLO JE ZELO PRIMEREN TRANSPORT do najbližjega travnika za kratek "trening" - vmes pa še za opravljanje potrebe, če seveda najprej psa naučimo pravilnega spremljanja ob kolesu. Ne pozabi na PVC vrečko za pobiranje iztrebkov, ki ne sodijo v okolje! Med vožnjo se lahko "na kratko" ustavimo na kakšnem mirnejšem "delčku sveta" in se s kužkom malo poigramo. Pri sebi imamo "na zalogi" še kakšno drugo igračko, morda povadimo MENJAVO ŽOGICE ali gradimo IGRO DVEH ŽOGIC vmes pa še gradimo POZORNOST PRED in OB VODNIKU vendar zelo na kratko, da nas zaradi motečih dejavnikov ne bi morda ignoriral. Seveda moramo imeti s sabo še "normalne" in poleg njih tudi extra priboljške (za vsak slučaj). Terene občasno zamenjamo in s tem uspešno posplošimo naučeno vedenje. Tako pes odkriva nove terene v povezavi z vodnikom in jih ima rad, ker se vodnik tam z njim ukvarja - ne zato ker travniki "lepo dišijo" po drugih psih.

.
"ZMAGOVALNO" GIBANJE VODNIKA ...
Na sprehodu ali travniku, ko je pes v naravi odpet se po sistemu AKTIVNEGA IGNORIRANJA gibljemo neprestano "kontra" - se pravi - stran od psa! Če gre - sicer PROST PES samo za 2m v katerokoli smer (stran od nas) se takoj začnemo sproščeno gibati za 180" v nasprotno smer zato, da nas mora vedno ON slediti, iskati in paziti na nas. Z drugo besedo; ves čas se ga poskušamo "otresti". S to tehniko hoje ga tako rekoč kontinuirno "držimo na vajetih" brez vsakih opominov in ga veliko bolj motiviramo za druženje kot z neprestanim vabljenjem saj ga učimo, da sam kontrolira svojo prisotnost. Najbolj pomembno pri takem gibanju je, DA SMO POPOLNOMA TIHO. Pes nas zelo doro zaznava s svojimi čutili in ne potrebuje našega glasu, da bi nas sledil. S klicanjem si le znižujemo avtoriteto in psu hkrati ponujamo možnost, da nas ignorira.

Za sprehod čim večkrat izbiramo TUJE TRAVNIKE ker vemo, da bo mladič našo prisotnost tam veliko bolj cenil kot na domačem terenu. Med hojo se moramo psu neprestano IZOGIBATI in ga poskušati čimbolj IGNORIRATI - ker mu s tem BREZ BESED najbolj jasno dokazujemo KDO JE GLAVNI v krdelu. Vsakič, ko se obrne in pride do nas sam od sebe, ga vedno malenkostno NAGRADIMO s priboljškom (saj je to naš glavni namen) in se ga spet poskušamo "otresti". Toda tak sprehod z mladičem naj ne bi trajal več kot 10 minut. Enako psihologijo gibanja po terenu ohranimo med učenjem oz. "šolanjem". Vedno naj bo pes tisti, ki vseskozi s svojo prisotnostjo dokazuje, da mu je do druženja in sodelovanja s tabo - BREZ DODATNEGA VZPODBUJANJA in VABLJENJA!!!


PSA NIKOLI NE KLIČEMO!!! k sebi, če se je npr. z nečim zamotil ampak se mu poskušamo skriti. Pokličemo ga torej le takrat, ko že itak prihaja k nam. Le tako bo naš klic 100% povezal s svojim imenom in hkrati z sigurnim prihodom. S takim odnosom mu jasno kažemo, da smo mi tisti vodja, ki določa smer sprehoda oz. prijeten tempo treninga (glede na željo psa) - brez odvečnega "prosjačenja". Klicanje naj uporabi vodja krdela le, ko je to zares nujno in še takrat naj ima zanj vedno nekaj dobrega.


IGRA "SKRIVALNIC":
NAŠ CILJ NA TUJEM TERENU je predvsem to, da se mladič v nekaj ZAVOHA in da se mu takrat čimbolj neopazno in hitro SKRIJEMO. Če nam to uspe (SMO ZMAGALI) in se potuhnemo za kakšen grm ali v jarek in OD DALEČ NEMO OPAZUJEMO PSA (tudi 5 min. ali več - če je treba) kdaj nas bo začel iskati. Ko se naposled s pomočjo svojih čutil že napoti proti nam (čeprav nas še ne vidi), lahko to izkoristimo za dober odpoklic in ga pokličemo po imenu (saj gre itak v našo smer) - ampak samo, če nas je zares hitro začel iskati. Se pravi, da imamo vsaj 95% možnost, da bo mladič po našem klicu takoj in veselo prišel. TO JE BIL NAŠ CILJ! Ko pride, se razveselimo in mu seveda privoščimo JACKPOT NAGRADO (extra priboljšek + igro). Vmes seveda kužek lahko opravi potrebo in potem čimprej nazaj domov, da mu ostane dober vtis na "delavni sprehod" kjer se je družil z nami ob raznovrstni igri in hrani. Nič ni narobe, če pes dobi kompleten obrok hrane na sprehodih - namesto doma v posodi.

Igračko lahko tudi prenašam

PRENOS IGRE NA KOLO:
Če smo se igrali s plenom preko vrvice, je potreben le kratek postopek prenosa te igre na kolo. Najprej se doma "na suho" poigramo z navezano igračko, ki jo pes pozna - na raztegljivi povodec "FLEXI" in se naučimo potrjevati psa preko STOP gumba. Istočasno mladička učimo MENJAVE IGRAČKE za priboljšek - katero tudi že pozna.

Menjava igračke

Igramo se enako kot preko vrvice - se pravi z občutkom potrjujemo vsak najmanjši sunek psa in sicer z delnim popuščanjem napetosti ter ponovnim blagim zategovanjem preko STOP gumba, ki naj NIKOLI NE BO ZAKLENJEN! V primeru, da se kužek kasneje med prvimi vožnjami česa ustraši ali zaplete - mora imeti vedno takojšnjo možnost zmagati ali se izogniti neprijetni situaciji ob kolesu.

Psička v mirnih pogojih že lovi ritem po desni

Pomembno je, da se med vožnjo večkrat ustavimo, zamenjamo igračko za priboljšek, se z "zvončkom" na kratko poigramo in nadaljujemo z vožnjo naprej. Za to je primerna manj prometna cesta. Na začetku s hrano potrjujemo vsak avto, ki nas prehiteva. Najprej to storimo tako, da se vsakič ustavimo, ko dajemo priboljšek in kasneje to storimo kar med vožnjo - še kasneje pa samo ob zelo hrupnih situacijah, da jih pes poveže z nečim dobrim. Po najmanj enem letu pes več ne potrebuje priboljškov v prometu za dokazovanje nepomembnosti motečih dejavnikov.

Flexi med igro NI zapet na ovratnico

Enako, igro preko fleksija, lahko uvajamo tudi ob sprehodih v urbanem okolju kjer je veliko motečih dejavnikov. Med igro držimo STOP gumb in ga vsake toliko časa spustimo, da pes neprestano zmaguje, ko malenkost povleče z gobčkom. Če se pravilno igramo, se bo pes neprestano vračal k človeku in prosil za igro - še posebej, ko se približuje kak moteči dejavnik. Napetost BLAGO zategujemo samo z zapestjem - ne s celo težo telesa, da se pes ne bi navadil vlečenja in nadvladovanja vodnika! Vse naj izgleda kot rahla neopazna igra med sprehodom.

POZOR: Flexi najprej še ni zapet na ovratnico!

Mladiču lahko pokažemo spremljanje ob kolesu tudi v družbi starejšega psa in mu tako olajšamo prehod na širšo okolico. Pes se uči torej neprestano. Če ga ne bomo učili sami, se bo učil od okolice - tudi od tiste, ki jo ne nadzorujemo. Najhuje za vodnika postane, ko se njegov pes začne učiti od potepuških in spuščenih psov. Takrat mu vajeti spolzijo iz rok in je nemočen ob klicanju in svojih prošnjah.

Krdelo v družbi ob kolesu

Z MLADIČEM V PROMETU:
Na sledečem posnetku se lepo vidi, da komaj 4 mesece stara psička že rada nese ZVONČEK, ki je pripet na ploščati del traku "flexija". Med tekom ob kolesu doživlja potrditve preko blage igre - glede na jakost motečih dejavnikov v prometu - brez cukanja z ovratnico.

Film: "Z MLADIČEM V PROMETU"


"Zvonec Reisenadler" v prometu

Psa z blago igro med vožnjo lahko potrjujemo ob motečih dejavnikih hrupa v prometu in smo tako v neprestanem "pogovoru" z živaljo. To pomeni, da gumb STOP samo držimo in ga ne zaklepamo. Ob motečih dejavnikih lahko torej psa z igro zamotimo in motnje povežemo s prihodom nečesa dobrega. Pozor! Če krdelni odnos med vodnikom in psom že doma ni točno določen (da se ne ve' ... kdo je kdo) potem tak način potrjevanja v prometu odpade ker bi pes, ki v krdelu previsoko kotira, lahko začel nevarno nadvladovati šibkejšega vodnika. Igra ob motečih dejavnikih v prometu torej le za usklajene pare.

Psička drži "zvonček"

Napetosti v vrvici nikoli čisto ne popustimo! Psa med vožnjo z igro zamotimo, da tako rekoč sploh ne opazi hrupnih kamionov, ki drvijo po cesti. Če predhodno ne bi uvajali igre preko vrvice, prostega prenašanja "zvončka" ter dodajali hrane med vožnjo - bi bila za maldička taka izkušnja v prometu velik STRES - v našem primeru je to samo ENA IZMED NAGRAD! - ki si jih pes želi vsak dan.

Nikita & Alphaa Reisenadler