4.del: VSE JE NAGRADA

TEHNIKA IN PRAVOČASNOST KLIKANJA

Preden se lotimo sicer nezahtevne igrice s klikerčkom moramo ponoviti ali se seznaniti z osnovami neubranljivega "klasičnega pogojevanja". To je podrobno opisano že v rubriki "ŠOLANJE" - 2.del "IGRA=SREDSTVO", nič hudega pa, če še enkrat na hitro ponovimo dejstva, ki veljajo tudi za mladičke:

Astorr Reisenadler - 3 mes.

• Pes se ne more ubraniti nečemu za kar iz izkušenj ve', da mu je VŠEČ!!! - človek lahko; (npr. torti, ker vemo, da redi).


• Pes povezuje samo ISTOČASNE DOGODKE z neko izkušnjo v določenem trenutku - zato pravimo, da je pes "bitje trenutka" - podrobneje v 2.delu; Šolanje "IGRA =SREDSTVO!"
  
  
• POZOR! POTRJUJEMO glede na 1.Količino, 2."TIMING", 3.Kriterij in 4.Moteče dejavnike!!! - podrobneje 2.del "IGRA=SREDSTVO! - rubrika ŠOLANJE"
  
  

  
  Alphaa Reisenadler
  
  
• Ob potrditvah z igro pazimo na "TROREZNI MEČ IGRE" (1.fizično izčrpavanje - začaran krog, 2.utrujen pes - konfliktna menjava igrače, 3.izgubljanje želje po igri, ker pes lahko spozna ...) - podrobneje v 3.delu; Šolanje "ZDRUŽENJE S PASJO OSEBNOSTJO".
  
  
  
  


• Vseskozi skrbno pazimo na ŽELJO PSA do dela (navidezna, kratkotrajna, močna želja) in temu prilagajamo dolžino učne seanse - podrobneje v 6.delu; Šolanje "POT DO MOZAIKA VEDENJA".
  
  
  
  Najprej vzpostavimo telesni kontakt
  

  
  POSTAVIMO DELAVNO OKOLJE:

1. Najprej si pripravimo delavno okolje, ki naj bo predvsem na začetku BREZ motečih dejavnikov.
   
   
2. PODLAGA naj bo čimbolj RAZVIDNA oz. GLADKA, da kužek zlahka opazi priboljšek (briketek) na tleh - če delamo zunaj lahko lesena plošča cca. 1m x 1m.
   
   
3. Igrače imamo pripravljene PO STOPNJI ZAHTEVNOSTI tako, da lahko sproti spuščamo "kriterij", če psu pade zanimanje za igro.
   
   
   


4. Igrače in priboljški so pripravljeni na VIŠINI, da jih mladiček ne doseže (zgornja slika) se pravi, da jih imamo pod kontrolo.
   
   
5. Pripravimo si VSAJ 2 VRSTI PRIBOLJŠKOV (briketi, piškotki, kocke piščančje salame ali hrenovke, kocke sira, majhne kroglice iz surovega faširanega mesa ...) ene za klikanje - druge (še okusnejše) za menjavo igrače po zaključeni igri.
   
   
6. Pri sebi imamo KLIKERČEK - lahko tudi navezan na zapestje, da imamo med igro proste roke.
   
   
7. Pripravimo si POSODO S HRANO (obrok) za poobedek in izvedbo "pomiritvene faze".
   
   

POSTOPEK KLIKANJA:

Vse skupaj naj poteka ZELO HITRO in brez nepotrebnega čakanja, zmede, motenja ali nekontrolirane kraje priboljškov in igrač! Če psa kdaj po pomoti pohodimo se ne zmenimo za to in se mu NE opravičujemo ampak ga enostavno zamotimo z igro ali hrano. Cel postopek najprej v mislih načrtno ponovimo in potem AKCIJA!

• najprej z mladičkom VZPOSTAVIMO TELESNI KONTAKT, da navežemo pristen stik z živaljo zato se najprej MALO POIGRAMO (lahko pustimo, da pes taca po nas z osvojeno igračko)


• IGRAČKO ZAMENJAMO za priboljšek iz roke (po že 100x omenjenih pravilih in možnostih)


• začnemo s kratkim metanjem briketkov (ali kockic salame, hrenovke, sira...) LEVO-DESNO (cik-cak, sem in tja) v razdalji 0.5m - 1m TAKO DA JIH MLADIČEK VIDI!!! in da mu pobiranje v lovu na kotaleči se košček postane zabavna igrica
  
  
  

• najprej preverimo, če jih pes pobira in tudi POGOLTNE in zaenkrat ŠE NIČ NE KLIKAMO!!!
  


• šele, ko vidimo, da mladiček briketke tudi poje' lahko začnemo klikati - vsakič TOČNO TAKRAT, KO PRIBOLJŠEK PES OBLIZNE S TAL!!! Ne prej - ne kasneje in vsakič, ko poje KLIKNEMO SAMO ENKRAT!


• GLASNA PODLAGA: kombinatoriko "klik-hrana" delamo na podlagi, ki naj bo čimbolj gladka ali enobarvna - sploh, če delamo zunaj - je primerna tudi lesena plošča dim. cca 1m x 1m saj se vsak briketek lepo sliši, ko se zakotali po njej obenem pa vseskozi plošča malo ropota kar kužku pove, da mu hrup in moteči dejavniki nočejo nič hudega.
  
  
  


• MEČEMO serijo 5-15 briketkov in zaključimo z igro z eno izmed pripravljenih igrač, ki jih imamo skrite in pod kontrolo.
  
  
  
  Astorr zmaguje
  
  
  
  Vedno pustimo, da pes zmagoslavno odnese igračko v enem od močnejših sunkov v svojo smer saj ga tako učimo še aktivnejše igre!
  
  
  
  


• IGRAČKO ZAMENJAMO za močnejšo hrano in mogoče naredimo še eno serijo 10 ponovitev "klik - hrana" (mečemo kratke mete, da se briketek malo zakotrlja, da ga pes z lahkoto opazi)
  
  
  

• KLIKAMO LAHKO TUDI MED IGRO: - AMPAK vsakič le takrat, ko psu med igro POPUSTIMO NAPETOST v vrvici saj ga s tem navajamo, da je zanj "klik" lahko tudi ZVOK ZMAGOSLAVJA, KO POTEGNE v svojo smer
  
  
  


• POTRJEVANJE OBREMENITVE med igro lahko izvajamo tako, da mladička "obremenjujemo" z RAHLIM udrihanjem z zavajajočo igračko po plečih medtem, ko se z drugim plenom igramo in ga potrjujemo z ISTOČASNIM popuščanjem napetosti vsakič, ko ga "udarimo" in obremenimo z direktinim pogledom v oči.
  
  
  
  Arcas med igrico obremenitve
  

Ta igra je sicer že uvod v kasnejše "vaje obrambe" šolanih psov in jo vpeljemo bolj pri mladičih delovnih pasemskih psov. Toda neglede - tudi, če so mladički delavnih psov je pri takem početju zelo pomemben prefinjen občutek za primerno obremenitev, ki je mladičku ŠE VŠEČ in jo še vzame za igro. Zelo pomemben je tudi pravočasni konec takega "hecanja".

Alphaa Reisenadler v "elementu"

• MIRNO IN MOČNO DRŽANJE PLENA učimo, ko je mladič že dokaj dobro "napaljen" na igro in sicer z spotikanjem prednjih tačk. Če psu med igro ne pustimo, da bi se opiral na prednji tački mora plen držati z vso silo, da se mu ne izmuzne - TODA PREVIDNO!!! in ne pregrobo, da pes ne izgubi ŽELJE po igri. Rahlo spotikanje lahko izvajamo kar z eno izmed igračk ali kar z svojim stopalom. Ko pes močno in mirno drži - kljub temu, da "AKTIVNO DELA" na plenu brez, da bi stal na prednjima tačkama LAHKO KLIKNEMO in POPUSTIMO NAPETOST ali mu prepustimo igračko, da jo odnese.
  
  
  
  Brutalni Alyx ... pri 4 mesecih
  

• PO KONČANI UČNI SEANSI (največ 2x po 1 minuto) lahko rečemo "KONEC" in gre pes z osvojenim plenom za posodo pripravljene hrane v box ali pesjak kjer jo v miru poje in se počasi umiri

• Vsaj pol ure - (do štiri ure) PSA VEČ NE VZNEMIRJAMO!

RAZLAGA: Kaj je pes delal? Kaj smo psa učili? Kaj naj bi pes razumel? ... Če tega ne vemo ali nas ne zanima, nima smisla nadaljevati.

1. Pes v bistvu ni delal NIČ! Celo učno okolje smo pripravili tako, da je igrica metanja briketkov potekala zanimivo in lahko razumljivo za psa. Vse kar je počel je samo to, da je malo pobiral hrano in se nato malo igral, dobil še boljši priboljšek za zamenjavo igračke. Po tem je mogoče še malo skakljal za kotalečimi se briketki in se za konec še malo poigral ter zmagoslavno odnesel plen v box in dobil v zameno na koncu še obrok hrane. Vse je potekalo hitro in utečeno po vrstnem redu, ki ga je določal vodnik in ko je bilo najlepše se je vse skupaj za mladiča zmagoslavno končalo.
   
   
   


2. Psa smo s pravočasnim klikanjem učili, da je zanj "klik" koristen v vseh pogledih - ali ob tem zvoku poje briketek (salamo) ali pa doživlja potrditve v obliki zmagoslavnih trenutkov med igro samo BREZ, DA BI SI JIH MORAL S ČIM POSEBNIM PRISLUŽITI. To je zelo pomembno, da razumemo! Psu torej najprej vcepljamo NEUBRANLJIVO VŠEČNOST zato, da jo počasi brezpogojno poveže z zvokom klika! Šele čez mesec ali dva, ko bo "klik" zanj pomenil NAGRADO - mu ga bomo lahko začeli pogojevati z vedenjem - NE TEŽIT ŽE ZDAJ!!!
   
   
   


3. Pes naj NE bi ob začetkih klikanja razumel ničesar, ker mu ni potrebno, da kaj razume - saj se uči NEZAVEDNO in bolj PODZAVESTNO, da je zanj najlepši zvok v njegovem kosmatem življenju ravno naš "klik"!!! Toda to bo dolgoročno spoznal le, če bomo s klikom res točno "polovili" tiste trenutke, ko hrano oblizne s tal.

Kaj, če kdaj s klikom ZAMUDIMO??? Nič hudega, če enostavno sploh NE KLIKNEMO. Vsekakor je veliko BOLJŠA TIŠINA kot, da psa mešamo!

Če s klikom nismo TOČNI!!! - pa si na žalost podaljšujemo čas učenja (pogojevanja psa). Z vztrajnim - bolj točnim označevanjem - pa vseeno počasi pridemo na isto, le malo kasneje.

POZOR!!!
S KLIKANJEM NIKOLI NE POSKUŠAMO PRIKLICATI PSA K SEBI (največja bedarija!!!). S tem si podiramo vse kar smo naredili do tedaj.

Psa kličemo k sebi v glavnem samo ... v vajah poslušnosti

V vsakdanjem življenju naj bi pes sam skrbel zato, da bo nenehno v naši bližini. Mogoče ne tem mestu še o magičnem vprašanju ...

"Kako priklicati psa?"
V mislih imam vprašanja ljudi o vsakdanjih sprehodih s psi. Splošnega napotka in odgovora seveda NI!!! Pes je kompleksno bitje v katerem se skrivajo:

• vse izkušnje, ki jih ima z nami v privat življenju (če se je pes po našem večkratnem jeznem klicanju vseeno po daljšem času sam od sebe vrnil do nas in smo ga kaznovali za "prepozen" prihod ... potem se nas bo v prihodnje izogibal v širšem krogu in ga bomo težko pripeli tudi, če se bo vrnil)
  
• izkušnje povezane s svojimi prihodi do človeka (če je bil večinoma za prihod nagrajen in če ga nismo potem vselej pripeli ... ali vsaj ne za dalj časa ... bo pes prihajal z večjo verjetnostjo do človeka, ki ga pokliče - ampak svetujem, da psa pokličemo samo v res nujnih primerih in še takrat moramo imeti nekaj zanj)
• izkušnje z barvo - tonom našega glasu ob klicanju (pes si natančno zapomni kakšna barva glasu mu lahko prinese ob prihodu nagrado in kakšna barva glasu prinese lahko celo kazen, če se vrne ... kazen je zanj seveda že to, da ga pripnemo in ga po tistem več ne spuščamo saj je izgubil svobodo, ki smo mu jo nespametno predtem ponujali)
  

Vsak pes se torej obnaša po svoje in pogled na "pridne pse", ki "ubogajo svojega gospodarja" nam torej ne kaže samo "metod" katere njegov lastnik uporablja pri učenju ali klicanju svojega psa ... ampak GLOBALEN ODNOS med njima, ki temelji na dolgoletnem medsebojnem zaupanju. Tak odnos gradi človek praktično od prvega stika z živaljo in vsak moment v vsakem dnevu, ko sta pač vodnik in njegov pes skupaj. Z drugimi besedami, če je človek psu prijeten samo klicanje ne bo niti potrebno saj bo pes sam skrbel, da bo nenehno v naši bližini. Kdor si predstavlja, da je pes instrument, ki se ga lahko sprogramira z določenimi "povelji klicanja" bo spoznal, da pes le ni "tako poceni" bitje saj zelo dobro uporablja svoje izkušnje, ki nastopijo ob določenih prizorih. Ne ponujajmo mu torej svoboščin, ki jih malenkost kasneje prepovedujemo, odvzemamo ali celo kaznujemo saj psa učimo, da smo lahko tudi neprijetni ... ampak raje razmišljejmo vnaprej saj pes tega ni sposoben. Pes naše "dobrote", ko ga bomo spuščali ne bo posebej cenil ... našo "ošabnost" ob pripenjanju pa si bo za zmeraj vtisnil v spomin. Upam, da sem uspel razjasniti vsaj kanček pasje narave.

Za konec vseeno še en nasvet: ČE ŽE psa kličemo k sebi, potem ob tem vsaj počepnimo in imejmo pri sebi kaj slastnega. Tako se bo počasi navadil, da naš počep zanj pomeni nagrado ... zaradi katere se pa že mogoče splača priti tudi, če ga pripnemo za določen čas.

Vrnimo se torej k KLIKANJU, ki nima nikakršne zveze s klicanjem. Zakaj?! Pes bo morda parkrat na začetku res prišel do nas, če bomo kliknili "v prazno" ker mu je igrica ob tem zvoku postala zanimiva - AMPAK!!! - mu podiramo sistem s katerim smo dolgoročno gradili POGOJEVANJE. Tako ne bo nikoli razumel tega, da je klik tisti zvok, ki mu kasneje pove - da si je točno v tistem trenutku (ko ga je zaslišal) ZASLUŽIL PRIBOLJŠEK za neko zaželjeno vedenje, ki ga takrat počne. Če si to uničimo zgolj zato, da bi parkrat priklicali psa ko nas ta ignorira - KAKO bomo potem zgradili vedenjsko pogojevanje, ki je osnova šolanja???

"NEUBRANLJIVO klasično pogojevanje"
je torej tisto - na osnovi katerega psu VCEPLJAMO VŠEČNOST ZVOKA KLIKERJA po sistemu lovljenja zanj ugodnih trenutkov. To pri ljudeh, ki smo inteligentnejši ne uspeva ravno najbolje - pri psih in ostalih živalih, ki se ravnajo na osnovi istočasno dogajajočih se posledic z neko sliko PA NEUBRANLJIVO VŽGE!!!

Torej prvi mesec ali dva BREZ kakršnihkoli pričakovanj po tem, da bi si moral pes zvok "klika" s čim prislužiti saj je to že "vedenjsko pogojevanje", do katerega še nismo prišli!!! Povrhu pa kužku po nepotrebnem še "utrujamo" saj je ŠE PREMLAD, da bi razumel vedenjsko pogojevanje.

Nikita & Alyx Reisenadler