.
.
Ko nekaj ne gre, razbijaj SVOJO GLAVO ... in ne pasje!
... 
Sestavni del aportiranja je tudi naslednji članek "Držanje", ki je predstavljeno kot poglavje zase zato je ta članek z njim nerazrdužljivo povezan. Podrobno razlago učenja vaje aportiranja oz. prinašanja verjetno zelo težko zasledimo kjerkoli v učnem gradivu - čeprav priznam, da ga nikoli nisem iskal ali študiral, ker se učim edino ... OD PSOV, ki so zame edini in pravi VIR INFORMACIJ.
... 
Na delavni klopi je možno samo poravnano in tesno usedanje
Začenjamo torej z enim najbolj "kompleksnih poglavij" poslušnosti. Vendar po našem sistemu prav kmalu spoznamo, da poglavje aportiranja sploh ni tako zakomplicirano, če se nam le preveč ne mudi.
.
.
Naj ne bo odveč opozorilo vsem, morda "preveč zagretim" vodnikom mladih psov, ne glede na pasmo, da mora pes za "resno" aportiranje in mirno držanje plena predvsem psihično (in ne samo telesno) odrasti. Za vsa, aportiranju podobna vedenja, ki jih pes v prvem letu in pol svojega življenja morda čisto slučajno ponuja je normalno, da se vmes tudi razblinijo in ne gredo v pričakovani smeri.
.
.
A je treba še kaj napisat?
Zato je pomembno, da smo zadovoljni z VSEM zanimanjem, ki ga pes ponuja v zvezi z držanjem plena ali kakršnimkoli prinašanjem, četudi je bilo "za nas že boljše". Mlad pes ni sposoben razumeti vloge prinašanja predmeta ali celo predaje v roke vodniku zato tega ne zahtevajmo prehitro od svojih psov. Najpomembneje je, da si zgradimo ZAUPANJE PSA, da mu ničesar ne nameravamo niti vsiliti ... niti vzeti.
... 
Po metu (hrane) preskok tja ... ob prihodu nazaj le razkorak čez klop
(najprej brez in potem še s prinosilom)
Tam nekje od 2 let naprej je pes že sposoben razumeti učne člene, kot si v zaporedju sledijo v vajah aportiranja, če smo jih učili ločeno drug od drugega in jih na koncu sestavili v vedenjsko verigo. Na posamezne učne člene, ki sestavljajo vajo aportiranja torej lahko navajamo mladega psa že veliko prej - tudi kot mladiča - vendar naj poteka učenje zgolj v kontekstu NEOBVEZNE IGRE, ki jo predstavljamo v nadaljevanju.
... 
Stopnjevanje kriterija rekvizitov ... in dela
Skoraj vseh vaj se pes uči že od 3 mesecev naprej le s to razliko, da primerno stopnjujemo zahtevnost. Je pa res, da je veliko odvisno od same pasme in značaja posameznega psa. Postopoma smo mladička torej že od malih nog z igro ob povratku, naučenim gibanjem TJA-NAZAJ ter menajvo plena za hrano pripravljali na to naslednjo stopnjo "poslušnosti". Tudi tukaj seveda velja enak sistem kot povsod: "Aportiranje Je Igra!". Če nam ga uspe psu tako tudi prikazati, potemje vse "otročje lahko". Tu se pokaže odnos psa do vodnika, njegova zaupljivost in dejanska želja, ki smo jo uspeli ustvariti v psu do sodelovanja. S klicanjem, vabljenjem, siljenjem in nagovarjanjem k prinašanju vodnik vse le še poslabšuje in končno tudi pokvari. Tudi laik z lahkoto opazi iskrice v pasjih očeh, ko ta vidi predmet oz. prinosilo v naših rokah. Če tega ni, vse izgubi svoj pomen in namen.
... 
Nikamor naj se ti ne mudi ... in nikoli v ničemer ne pretiravaj!
NADGRADLJIVO ŠOLANJE ...se doplonjuje kot lego kocke. Praktično vsi elementi, ki jih učimo skozi igro imajo svoje nadaljevanje v "odraslih vajah", če le malo bolje pomislimo in se znajdemo pri njihovi praktični uporabnosti. Seveda jih moramo med igro pravilno učiti. Potrjevanje naključnih a zaželjenih malenkosti nam kasneje pride še kako prav saj psu ni treba ponujati učenja vseh slik naenkrat in zato učenje teče. Nadgradljivo šolanje prinaša prednosti na primer tudi v elementu spuščanja plena (samega prinosila ali plena pri obrambi), če smo seveda psa vztrajno potrjevali za menjavo v vsakodnevnem življenju. Pravočasno nagrajevanje pomeni TAKOJ po spuščanju igračke (z metom hrane ali druge igračke) in potem z malenkostnim in čedalje daljšim časovnim zamikom. Temu drobnemu elementu se bomo posvetili malenkost kasneje.
.
.
Ogrevanje nagona po plenu ... in disciplina
Aportiranje je samo ena izmed vaj v "mozaiku vedenja" zato jo lahko umestimo v trening tako, da se nadgrajuje s katero od podobnih vaj ciljnega usmerjanja. To je recimo "vaja naprej" ali "reviranje" in tudi "detaširanje", če si s kriterijem ne pokvarimo predhodne uspešne seanse aportiranja - drugače je bolje, da naredimo kaj bolj enostavnega ali kar zaključimo z delom. Prinašanje preko nižje ovire je načeloma za psa bolj zanimivo kot prosto prinašanje, če je pes predhodno naučen preskokov tako, da jih ima rad.
... 
... 
Da učna seansa prinašanja ne bo predolga, lahko začnemo z malenkost obnovitve osnovne poslušnosti (odlaganje, osnovni položaj, nakazovanje predmeta, obkrožanje palice ...) ali kar direktno z igro kratkih in čedalje daljših metov iz čepečega položaja po tleh in po parih ... 2, 3 ali 4 (energičnih) ponovitvah poskusimo s SPUŠČANJEM prinešenega plena (toda v IGRI!!! ... in NE poslušnosti). To storimo tako, da psu v trenutku, ko izrečemo signal "menjava" ... POKAŽEMO naslednjo pripravljeno igračo (igralna klobasa, žogica na vrvici, gumi cev na vrvici ali brez, "kongo" ... skratka primerno za rahlo igro vlečenja). Za nagrado morebitnega uspešnega spuščanja igračke potrdimo psa s takojšnjim metom (istega ali drugega plena) čez oviro ... drugače psu pomagamo pri menjavi S HRANO. Če pes spušča sam od sebe, potem se s spuščanjem ne ukvarajamo ampak se ob povratku vedno samo dodatno poigramo in šele potem naredimo menjavo.
.
Večjo kot ima pes željo in bolj kot nerad spušča ... MANJ se igramo s prinešenim plenom in HITREJE ponujamo hrano ali drug plen v menjavo vendar brez siljenja ali prehitevanja dogodkov. Si je treba kar vzeti čas, da je pes sproščen. Lahko se tudi premaknemo malo stran in mu pokažemo hrbet (ignoriranje) in potem poskusimo še enkrat. Če delamo spuščanje, ko se dotikamo predmeta se odločimo za signal VEDNO v tistem trenutku, ko pes v igri STRESE predmet - mi pa popustimo napetost. TAKRAT!!! Tega momenta popuščanja napetosti smo se učili že v prejšnjih poglavjih z majhnim mladičkom (5.del - "Tehnična Igra In Menjava Plena"). Psa torej učimo, da je za spuščanje nagrajen. Toda to pride na vrsto čisto proti koncu učenja saj je mirno držanje in spuščanje plena delikaten moment, ki ga obdelujemo v naslednjem poglavju "Držanje" in ga učimo ločeno od prinašanja. Ko pes prinese predmet se s spuščanjem torej pretirano ne ukvarjamo in mu enostavno ponudimo v igro drug, še zanimivejši plen.
.
. 
.
Po povratku preko ovire lahko morda nadaljujemo z drugačnim prinosilom v stoječem položaju ob ... že delni poslušnosti psa ter ob uspešnem drugem poskusu že mislimo na KONEC!!! učenja tega učnega člena prinašanja. V primeru velike želje psa po nadaljevanju "igre aportiranja" imejmo torej za rezervo pripravljeno rajši še kakšno dodatno aktivnost, ki psu še dodajajo že tako razvneto veselje. Vsako od aktivnosti ... naj bi si pes (poln želje) prislužil z vsaj malenkostno poslušnostjo - da bo razumel sistem: VSAKA VAJA = NAGRADA!
Aportiranje je samo ena izmed vaj v "mozaiku vedenja" zato jo lahko umestimo v trening tako, da se nadgrajuje s katero od podobnih vaj ciljnega usmerjanja. To je recimo "vaja naprej" ali "reviranje" in tudi "detaširanje", če si s kriterijem ne pokvarimo predhodne uspešne seanse aportiranja - drugače je bolje, da naredimo kaj bolj enostavnega ali kar zaključimo z delom. Prinašanje preko nižje ovire je načeloma za psa bolj zanimivo kot prosto prinašanje, če je pes predhodno naučen preskokov tako, da jih ima rad.
... 
... 
"Klasično pogojevanje" ... PRESKOK=UŽITEK!!! ... (7 mes.)
Da učna seansa prinašanja ne bo predolga, lahko začnemo z malenkost obnovitve osnovne poslušnosti (odlaganje, osnovni položaj, nakazovanje predmeta, obkrožanje palice ...) ali kar direktno z igro kratkih in čedalje daljših metov iz čepečega položaja po tleh in po parih ... 2, 3 ali 4 (energičnih) ponovitvah poskusimo s SPUŠČANJEM prinešenega plena (toda v IGRI!!! ... in NE poslušnosti). To storimo tako, da psu v trenutku, ko izrečemo signal "menjava" ... POKAŽEMO naslednjo pripravljeno igračo (igralna klobasa, žogica na vrvici, gumi cev na vrvici ali brez, "kongo" ... skratka primerno za rahlo igro vlečenja). Za nagrado morebitnega uspešnega spuščanja igračke potrdimo psa s takojšnjim metom (istega ali drugega plena) čez oviro ... drugače psu pomagamo pri menjavi S HRANO. Če pes spušča sam od sebe, potem se s spuščanjem ne ukvarajamo ampak se ob povratku vedno samo dodatno poigramo in šele potem naredimo menjavo.
.
Večjo kot ima pes željo in bolj kot nerad spušča ... MANJ se igramo s prinešenim plenom in HITREJE ponujamo hrano ali drug plen v menjavo vendar brez siljenja ali prehitevanja dogodkov. Si je treba kar vzeti čas, da je pes sproščen. Lahko se tudi premaknemo malo stran in mu pokažemo hrbet (ignoriranje) in potem poskusimo še enkrat. Če delamo spuščanje, ko se dotikamo predmeta se odločimo za signal VEDNO v tistem trenutku, ko pes v igri STRESE predmet - mi pa popustimo napetost. TAKRAT!!! Tega momenta popuščanja napetosti smo se učili že v prejšnjih poglavjih z majhnim mladičkom (5.del - "Tehnična Igra In Menjava Plena"). Psa torej učimo, da je za spuščanje nagrajen. Toda to pride na vrsto čisto proti koncu učenja saj je mirno držanje in spuščanje plena delikaten moment, ki ga obdelujemo v naslednjem poglavju "Držanje" in ga učimo ločeno od prinašanja. Ko pes prinese predmet se s spuščanjem torej pretirano ne ukvarjamo in mu enostavno ponudimo v igro drug, še zanimivejši plen.
.
. 
.
Po povratku preko ovire lahko morda nadaljujemo z drugačnim prinosilom v stoječem položaju ob ... že delni poslušnosti psa ter ob uspešnem drugem poskusu že mislimo na KONEC!!! učenja tega učnega člena prinašanja. V primeru velike želje psa po nadaljevanju "igre aportiranja" imejmo torej za rezervo pripravljeno rajši še kakšno dodatno aktivnost, ki psu še dodajajo že tako razvneto veselje. Vsako od aktivnosti ... naj bi si pes (poln želje) prislužil z vsaj malenkostno poslušnostjo - da bo razumel sistem: VSAKA VAJA = NAGRADA!
Po "kratkem ogrevanju največ 2-3 poskuse ... in konec!
... 
Prinašanje predmeta 650g ... Astorr 12 mesecev
... 
... in 1kg ... (kaj pa mladič ve kok je 10kg? ... prime pa nese)
... 
... 
Sledi kratek dotik in ... menjava za igračo
Najpomembnejša razlika med tem in klasičnim sistemom je v postavitvi treninga ... ter vodnikovemu razmišljanju o ciljih, želji in uspešnosti. S postavitvijo treninga poskušamo vedno ustvariti malenkost drugačen ambient, da je psu vaja zanimiva in predvsem poučna. RESETIRAN VODNIK razmišlja o ciljih vaje s STRANI PSA in gleda na NJEGOVE ŽELJE po dokazovanju (ne naše). Kot vodnik se moraš torej popolnoma discancirati od vsake želje po dosegi začrtanega cilja in "uspeha vaje". Najpomembneje je, da razumeš razliko o uspešnosti "treninga". Stari sistem je naravnan na to, da psa "loviš" na neuspešnih izvedbah in si avtomatsko skoncentriran na "napake", ki dejansko obstajajo samo v človeški glavi saj pes ne ve' kaj je zate prav.
.
Ker vemo, da pes ne dela napak ampak le vodnik ... moraš biti torej skoncentriran na vsak USPEŠEN KORAK, ki ga pes naredi proti tvojemu začrtanemu cilju. Temu posledično moraš trening naravnati vedno tako, DA JE PES v večini primerov USPEŠEN!!! in ne obratno zato delamo po majhnih korakih in potrjujemo vsak zaželjen - še tako majhen delček. Ko pes dobi občutek, da nisi prezahteven ponavadi veselo prime za "vabo" - ponujeno vajo. Tvoje je samo, da vsako vajo učiš postopoma po posameznih delčkih - "učnih členih".
Preskoke smo učili torej ločeno od prinašanja. Pobiranje prinosila smo učili ločeno z igro in kratkimi meti - najprej manjšega in lažjega plena in nato čedalje bolj "glomaznega plena" ... z ali brez preskokov. Seveda so tudi preskoki najprej čez zelo nizko oviro. Prinašanje plena (igrače) smo psa učili z nagrajevanjem z dodatno igro vržene in prinešene igračke oz. naslednje VREDNEJŠE igrače. Vse je razvidno iz filmov v 13.delu "Povezava V Verigo".
. 
Povratna nagrada med nogama nazaj
Psu najprej nudimo igro ob povratnem preskoku (TJA-hrana ... NAZAJ =igra). Enak sistem smo učili že, ko so bili mladički stari komaj 3 mesece (film v 7.delu "Postavitev treninga"). Pes na drugi strani hrano poje' in pride nazaj do tebe samo po igro, katera pomeni večjo nagrado. Ko pridemo do te stopnje, da pes že pozna "aport-prinosilo" iz igre, ki jo učimo postopoma in ločeno od preskokov ... mu ob povratku ponudimo torej igro ... vendar ne prezgodaj, da se pes ne bi navadil spuščati prinosila že pred skokom. Zato je dobro, da ga najprej naučimo element višjega preskoka s povratno igro in šele nato vržemo prinosilo. Pes bo ob povratku torej pričakoval igro ... ampak z igračo in ne prinosilom. Igre ne bo nujno povezoval samo s prinosilom in zato kasneje ne bo ljubosumen na spuščanje in ne bo užaljen, ker nam bo kasneje "moral" predati aport saj bo pričakoval dodatno igro z igračo, ko jo imamo pri sebi. Ob povratku se torej NE igramo pretirano s prinoslilom ampak z zamenjano igračo.
... 
... 
POMEMBNO!!!
Poigraš se vedno malenkost VSTRAN od mesta tvojega stojišča. Pes tako mesta vodnikovega stojišča ne bo nujno povezal z igro, ki naj bi sledila, ko bo pes vajo že dodobra obvladal. Zato je tudi pomembno, da se s PRINEŠENIM PREDMETOM v vedenjski verigi prinašanja pretirano ne igramo in čez čas sploh ne več ... ampak le z "nadomestno igračo". Šele, ko pes razume igro in smisel prinašanja jo lahko nadgradimo tako, da enostavno pred prihodom psa s prinosilom v gobcu izrečemo signal, ki pomeni menjavo in vržemo prihajajočemu psu, ko ta spusti prinosilo v zamenjavo ... žogico med nogama nazaj. To smer meta pozna že iz metanja koščkov hrane ali žogice med ostalimi vajami. Namen takega potrjevanja je obdržati ali povečati hitrost psa ob povratku do vodnika. Ustavljanja in sedenja pred vodnikom po prinašanju ne prakticiramo prevečkrat ker pozo sedenja pred vodnikom z mirnim držanjem prinosila v gobcu učimo posebej (v naslednjem članku).
Ko pes preskakuje višjo oviro ni slabo, če mu ponudimo tako možnost, ki mu ne dopušča pobiranja ali vračanja z IZOGIBANJEM preskoku. S takim sistemom psa v nobenem primeru v preskok NE SILIMO ampak skače ... ker pač rad skače. Pes se torej sam odloča le med daljšo in krajšo potjo. Počasi bo že pogruntal, katera je zanj lažja. S takim načinom tudi natančneje določimo kaj psa dejansko bolj moti - prinašanje plena čez oviro ali sam preskok ozke ovire. To preverimo tako, da najprej poskusimo s sistemom TJA-hrana ... NAZAJ-igra in šele nato temu gibanju pridružimo met prinosila! Prinosilo lahko pomočnik na drugi strani postavi na ploščico namesto hrane vodnik pa psa le pošlje na preskok "Hop" - ob istočasnem povabilu pomočnika. Pes bo prinosilo seveda pobral namesto hrane in ... se z njim obrnil proti vodniku. Takrat smo TIHO ali celo psu malenkost pokažemo hrbet. Seveda bo rade volje prišel in kar je najpomembneje - brez vabljenja! V nobenem primeru ne smemo psa siliti v nedovršen učni člen ampak se vrnemo na ločeno utrjevanje posameznega elementa izven "vedenjske verige".
.
Ker vemo, da pes ne dela napak ampak le vodnik ... moraš biti torej skoncentriran na vsak USPEŠEN KORAK, ki ga pes naredi proti tvojemu začrtanemu cilju. Temu posledično moraš trening naravnati vedno tako, DA JE PES v večini primerov USPEŠEN!!! in ne obratno zato delamo po majhnih korakih in potrjujemo vsak zaželjen - še tako majhen delček. Ko pes dobi občutek, da nisi prezahteven ponavadi veselo prime za "vabo" - ponujeno vajo. Tvoje je samo, da vsako vajo učiš postopoma po posameznih delčkih - "učnih členih".
Preskoke smo učili torej ločeno od prinašanja. Pobiranje prinosila smo učili ločeno z igro in kratkimi meti - najprej manjšega in lažjega plena in nato čedalje bolj "glomaznega plena" ... z ali brez preskokov. Seveda so tudi preskoki najprej čez zelo nizko oviro. Prinašanje plena (igrače) smo psa učili z nagrajevanjem z dodatno igro vržene in prinešene igračke oz. naslednje VREDNEJŠE igrače. Vse je razvidno iz filmov v 13.delu "Povezava V Verigo".
. 
Povratna nagrada med nogama nazaj
Psu najprej nudimo igro ob povratnem preskoku (TJA-hrana ... NAZAJ =igra). Enak sistem smo učili že, ko so bili mladički stari komaj 3 mesece (film v 7.delu "Postavitev treninga"). Pes na drugi strani hrano poje' in pride nazaj do tebe samo po igro, katera pomeni večjo nagrado. Ko pridemo do te stopnje, da pes že pozna "aport-prinosilo" iz igre, ki jo učimo postopoma in ločeno od preskokov ... mu ob povratku ponudimo torej igro ... vendar ne prezgodaj, da se pes ne bi navadil spuščati prinosila že pred skokom. Zato je dobro, da ga najprej naučimo element višjega preskoka s povratno igro in šele nato vržemo prinosilo. Pes bo ob povratku torej pričakoval igro ... ampak z igračo in ne prinosilom. Igre ne bo nujno povezoval samo s prinosilom in zato kasneje ne bo ljubosumen na spuščanje in ne bo užaljen, ker nam bo kasneje "moral" predati aport saj bo pričakoval dodatno igro z igračo, ko jo imamo pri sebi. Ob povratku se torej NE igramo pretirano s prinoslilom ampak z zamenjano igračo.
... 
... 
POMEMBNO!!!
Poigraš se vedno malenkost VSTRAN od mesta tvojega stojišča. Pes tako mesta vodnikovega stojišča ne bo nujno povezal z igro, ki naj bi sledila, ko bo pes vajo že dodobra obvladal. Zato je tudi pomembno, da se s PRINEŠENIM PREDMETOM v vedenjski verigi prinašanja pretirano ne igramo in čez čas sploh ne več ... ampak le z "nadomestno igračo". Šele, ko pes razume igro in smisel prinašanja jo lahko nadgradimo tako, da enostavno pred prihodom psa s prinosilom v gobcu izrečemo signal, ki pomeni menjavo in vržemo prihajajočemu psu, ko ta spusti prinosilo v zamenjavo ... žogico med nogama nazaj. To smer meta pozna že iz metanja koščkov hrane ali žogice med ostalimi vajami. Namen takega potrjevanja je obdržati ali povečati hitrost psa ob povratku do vodnika. Ustavljanja in sedenja pred vodnikom po prinašanju ne prakticiramo prevečkrat ker pozo sedenja pred vodnikom z mirnim držanjem prinosila v gobcu učimo posebej (v naslednjem članku).
Ko pes preskakuje višjo oviro ni slabo, če mu ponudimo tako možnost, ki mu ne dopušča pobiranja ali vračanja z IZOGIBANJEM preskoku. S takim sistemom psa v nobenem primeru v preskok NE SILIMO ampak skače ... ker pač rad skače. Pes se torej sam odloča le med daljšo in krajšo potjo. Počasi bo že pogruntal, katera je zanj lažja. S takim načinom tudi natančneje določimo kaj psa dejansko bolj moti - prinašanje plena čez oviro ali sam preskok ozke ovire. To preverimo tako, da najprej poskusimo s sistemom TJA-hrana ... NAZAJ-igra in šele nato temu gibanju pridružimo met prinosila! Prinosilo lahko pomočnik na drugi strani postavi na ploščico namesto hrane vodnik pa psa le pošlje na preskok "Hop" - ob istočasnem povabilu pomočnika. Pes bo prinosilo seveda pobral namesto hrane in ... se z njim obrnil proti vodniku. Takrat smo TIHO ali celo psu malenkost pokažemo hrbet. Seveda bo rade volje prišel in kar je najpomembneje - brez vabljenja! V nobenem primeru ne smemo psa siliti v nedovršen učni člen ampak se vrnemo na ločeno utrjevanje posameznega elementa izven "vedenjske verige".
... 
... in 1kg ... (kaj pa mladič ve kok je 10kg? ... prime pa nese)
... 
... 
Sledi kratek dotik in ... menjava za igračo
Predpogoj za met prinosila je seveda vsaj malenkostna poslušnost v osnovnem položaju in brzdanje vedenja drugače sam met ne bi bil ... NAGRADA (ampak nekakšna naloga). Vendar moramo skrbeti tudi za to, da psu motivacija preveč ne pade, psa dobro opazovati in se odločati na osnovi njegove mimike. Večjo kot ima željo ... bolj lahko pogojujemo poslušnost pred samim metom.
... 
Prinašanje predmeta 650g in 1kg ... (Alyx 12 mesecev)
Dopolnjujoče se aktivnosti, ki popestrijo "trening" so ravno tako pomembne za utrjevanje poslušnosti in dokazovanja sistema "VSE Je Nagrada!". Pes naj si vsak učni člen prisluži z določeno mero sodelovanja. Seveda moramo najprej ustvariti ŽELJO PO IZVEDBI kar je osnova.
... 
... 
Pes naj ve, da ga PO NAGRADI čaka ... še večja nagrada tako, da se bo imel vedno interes vračati nazaj do vodnika. Le tako vzdržujemo stalni nevsiljiv kontakt s psom, ki nam omogoča kasnejši nadzor poslušnosti praktično na vsakem centimetru "poligona" tudi takrat, ko je pes daleč stran od vodnika. Seveda si moramo vse pomožne rekvizite pripraviti vnaprej.
. 
. 
Ko po določenem času postavimo skakalnico na odprt prostor moramo najprej spustiti kriterij in zato znižati višino saj ima pes prosto pot (ki ni prepovedana) tudi mimo skakalnice. Tu se pokaže sad našega preteklega dela saj pride do izraza dejanska želja psa po preskokih. Nepogrešljiva je sproščenost in neobremenjenost vodnika s tem kaj "mora" pes narediti in kako. S preprosto igro mu ponudimo možnost dokazovanja na tak način, da si bo sam izbral (za nas pravilno) zanj veselo in najkrajšo pot. Za ogrevanje npr. lahko ponovimo gibanje "tja-nazaj" s hrano na keramični ploščici ob pomočniku, kot jo pes pozna že od malih nog. Nadaljujemo z meti opaznejših koščkov hrane čez prepreko in nazaj.
... 
Zatem mogoče kar v isti seansi uporabimo še met kakšnega od plenov nižjega kriterija za držanje in prenašanje, ki ga pes že pozna. Ob povratku preko prepreke ... psa primerno nagradimo s tekočo menjavo - met naslednje igrače med nogama nazaj. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi pes nadaljeval mimo nas s prinešenim predmetom brez, da bi ga spustil vsaj na tla. Zato mu vedno vržeš drugo igračo, prinešeni plen pa pobereš ali ga v nadaljevanju igre v metu še enkrat uporabiš kot nagrado za spuščanje igrače.
Osnova, ki nam ponuja možnosti usmerjanja vedenja je torej ŽELJA PSA. To pomeni, da ne smemo pretiravati z zastavljenim kriterijem, še posebej pa moramo paziti na količino dela in vsakič prenehati še pravi čas. Le tako delo nam ponuja možnost hitrega napredka vključno z veseljem psa.
. 
. 
... 
Zatem mogoče kar v isti seansi uporabimo še met kakšnega od plenov nižjega kriterija za držanje in prenašanje, ki ga pes že pozna. Ob povratku preko prepreke ... psa primerno nagradimo s tekočo menjavo - met naslednje igrače med nogama nazaj. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi pes nadaljeval mimo nas s prinešenim predmetom brez, da bi ga spustil vsaj na tla. Zato mu vedno vržeš drugo igračo, prinešeni plen pa pobereš ali ga v nadaljevanju igre v metu še enkrat uporabiš kot nagrado za spuščanje igrače.
Osnova, ki nam ponuja možnosti usmerjanja vedenja je torej ŽELJA PSA. To pomeni, da ne smemo pretiravati z zastavljenim kriterijem, še posebej pa moramo paziti na količino dela in vsakič prenehati še pravi čas. Le tako delo nam ponuja možnost hitrega napredka vključno z veseljem psa.
. 
. 
Natančnost meta naj izpili vsak posameznik "na suho" brez psa. Plen naj bi vodnik vrgel malenkost v tisto smer s katere ga pes ponavadi pobira. Če se ob prisotnosti psa plen vseeno odtrklja preveč vstran je prav, da psu pomagamo z zamikanjem tako, da nas po pobiranju zagleda v smeri, ki mu nakazuje najkrajšo pot točno čez skakalnico. Če psu uspe povratni preskok, ga nagradimo z menjavo za naslednjo igračo in če ne ... potem se moramo odločiti glede na željo psa po ponovnih metih - ali ga bomo vseeno nagradili, ker se je vrnil do vodnika ali pač ne in poskusili še enkrat. Toda zavedati se moraš, da vsakokrat tvegaš, da se bo lahko pes medtem naveličal in se s plenom sploh več ne bo vrnil nazaj.
... 
Zato je predvsem na začetku bolje, da ga nagradiš tudi za tista vračanja mimo prepreke. Šele kasneje, ko je pes navajen, da ga vedno ob povratku čaka nagrada pa dvigneš kriterij in nagrajuješ samo tista vračanja, ki so v zaželjeni smeri preko skakalnice. Ob tem je zelo pomembno, da je vodnik popolnoma tiho in pusti psu, da sam odkrije ključ do nagrade. Le tako ga bo spoznal "za svojega" in se po tem "ključu" vse pogosteje obnašal.
...
... 
Zato je predvsem na začetku bolje, da ga nagradiš tudi za tista vračanja mimo prepreke. Šele kasneje, ko je pes navajen, da ga vedno ob povratku čaka nagrada pa dvigneš kriterij in nagrajuješ samo tista vračanja, ki so v zaželjeni smeri preko skakalnice. Ob tem je zelo pomembno, da je vodnik popolnoma tiho in pusti psu, da sam odkrije ključ do nagrade. Le tako ga bo spoznal "za svojega" in se po tem "ključu" vse pogosteje obnašal.
...
Igra "TJA-NAZAJ" ... Alphaa (starost 14 mes.)
ŽELJA PO VRAČANJU ... k vodniku
Ko gradimo aportiranje na osnovi naravne želje psa se moramo zavedati, da bo v končni sliki sam met prinosila v psu sam po sebi vzbudil plenski nagon in s tem ŽELJO po oddaljevanju. Zato gre pes po prinosilo vedno z večjo naravno željo in temu primerna je tudi razlika v hitrosti, če jo primerjamo s tisto ob vračanju psa nazaj k vodniku. Hitrost poskušamo torej izenačiti, da razlika ni tako opazna. Ves čas, ko psa učimo prinašanja, preskoke ali mu mečemo plen čez prepreko moramo torej skrbeti za to, da psa pri vodniku ob povratku čaka še VEČJA nagrada kot je tista, ki jo ima v gobcu. V psu moramo torej ustvariti željo PO VRAČANJU, ker je plenski nagon po oddaljevanju, psom itak v krvi.
Tu velja seveda pravilo: "Bolj kot si želim - MANJ si bo pes želel!" In obratno: "MANJ kot si želim - VEČ IMAM MOŽNOSTI, da si bo nečesa želel moj pes!" Pogoj je torej, da smo ob vračanju psa popolnoma tiho ali se celo obrnemo malenkost nazaj kakor bi psa ignorirali ... saj imamo zanj nekaj boljšega kot ima on in naj se sam potrudi, da bo čimprej prišel do tega. Vsako klicanje, spodbujanje in vreščanje je popolnoma odveč saj se kasneje med vajo obnašamo popolnoma mirno. Tako kot vodja krdela.
Previdni moramo biti z izbiro nagrade za katero naj bi se pes potrudil pri vračanju in predvsem s tem, da ne pretiravamo s ponavljanji. To včasih pomeni samo en ali dva meta in konec ... gremo na naslednjo stvar. Psu popestrimo zadevo tudi tako, da zamenjamo stran s katere mečemo. Dva meta s te strani in če nekaj ne gre ... psa na prostor, se premaknemo na drugo stran, odpoklic preko ovire na žogico in poskusimo z metom prinosila raje z druge strani. Ko uspe takoj zaključimo in psu ne ponudimo še ene možnosti, da bi nas ignoriral. Za "ogrevanje" lahko uporabimo tudi sistem "TJA - NAZAJ" s pomočnikom, ki dodaja slabšo hrano pri keramični ploščici kot je tista, ki psa čaka pri meni. Vedno torej skrbimo za to, da psa čaka večja in raznolika povratna nagrada pri vodniku, da se bo pes rad vračal nazaj. Z "zračnim sistemom" enostranskih odpoklicev, preskakovanja proti ploščici s hrano ali metanjem hrane in uvajanjem hitre žogice med nogama ob vračanju ... psa relaksiramo in mu ponudimo možnost uživanja. Predstavili smo mu torej sistem APORTIRANJE =IGRA! (ne dolžnost).
Ko gradimo aportiranje na osnovi naravne želje psa se moramo zavedati, da bo v končni sliki sam met prinosila v psu sam po sebi vzbudil plenski nagon in s tem ŽELJO po oddaljevanju. Zato gre pes po prinosilo vedno z večjo naravno željo in temu primerna je tudi razlika v hitrosti, če jo primerjamo s tisto ob vračanju psa nazaj k vodniku. Hitrost poskušamo torej izenačiti, da razlika ni tako opazna. Ves čas, ko psa učimo prinašanja, preskoke ali mu mečemo plen čez prepreko moramo torej skrbeti za to, da psa pri vodniku ob povratku čaka še VEČJA nagrada kot je tista, ki jo ima v gobcu. V psu moramo torej ustvariti željo PO VRAČANJU, ker je plenski nagon po oddaljevanju, psom itak v krvi.
Tu velja seveda pravilo: "Bolj kot si želim - MANJ si bo pes želel!" In obratno: "MANJ kot si želim - VEČ IMAM MOŽNOSTI, da si bo nečesa želel moj pes!" Pogoj je torej, da smo ob vračanju psa popolnoma tiho ali se celo obrnemo malenkost nazaj kakor bi psa ignorirali ... saj imamo zanj nekaj boljšega kot ima on in naj se sam potrudi, da bo čimprej prišel do tega. Vsako klicanje, spodbujanje in vreščanje je popolnoma odveč saj se kasneje med vajo obnašamo popolnoma mirno. Tako kot vodja krdela.
Previdni moramo biti z izbiro nagrade za katero naj bi se pes potrudil pri vračanju in predvsem s tem, da ne pretiravamo s ponavljanji. To včasih pomeni samo en ali dva meta in konec ... gremo na naslednjo stvar. Psu popestrimo zadevo tudi tako, da zamenjamo stran s katere mečemo. Dva meta s te strani in če nekaj ne gre ... psa na prostor, se premaknemo na drugo stran, odpoklic preko ovire na žogico in poskusimo z metom prinosila raje z druge strani. Ko uspe takoj zaključimo in psu ne ponudimo še ene možnosti, da bi nas ignoriral. Za "ogrevanje" lahko uporabimo tudi sistem "TJA - NAZAJ" s pomočnikom, ki dodaja slabšo hrano pri keramični ploščici kot je tista, ki psa čaka pri meni. Vedno torej skrbimo za to, da psa čaka večja in raznolika povratna nagrada pri vodniku, da se bo pes rad vračal nazaj. Z "zračnim sistemom" enostranskih odpoklicev, preskakovanja proti ploščici s hrano ali metanjem hrane in uvajanjem hitre žogice med nogama ob vračanju ... psa relaksiramo in mu ponudimo možnost uživanja. Predstavili smo mu torej sistem APORTIRANJE =IGRA! (ne dolžnost).
Ko nekaj ne gre - razbijaj SVOJO glavo in ne pasje!
Brez naslednjega poglavja "DRŽANJE" je ta članek kot brez glave in repa saj pes ne bo razumel kaj početi s prinešenim predmetom. Če bomo predajo v naše roke po prinašanju kar samoumevno pričakovali ali ga celo zahtevali, bo pes nazorno pokazal, da smo izpustili bistveni in najtežji element prinašanja oz. aportiranja. Učnemu členu predaje predmeta se bo najprej izogibal kasneje pa še verižno izgubljal na hitrosti pri vračanju do vodnika in nazadnje že pri pobiranju predmeta ... zato je treba držanje predmeta obdelati kot poseben učni člen, ki ga kasneje pridružimo k prostemu prinašanju ali prinašanju preko ovire.
Nikita & Alphaa Reisenadler
.JPG)
