11.del: VSE JE NAGRADA

USMERJANJE NA DALJAVO

Vaje z ciljnim usmerjanjem na daljavo so zelo uporabne ob utrjevanju vedenjskih členov osnovne poslušnosti. Ti so psu lahko še bolj zanimivi, če mu z vedenjskim pogojevanjem dokažemo, da si jih je zaslužil za nagrado. Seveda le, če razmišljamo v tej smeri, da je vsaka nadaljnja stvar v vedenjski verigi, ki jo pes počne z nami ... NAGRADA. Če bomo imeli to strategijo ves čas šolanja v mislih, jo bo kaj hitro tako dojemal tudi naš pes. Osnova učenja za ciljno usmerjanje na daljavo je lahko enaka za različne vaje kot so npr.; vaja "naprej", "revir", "miza", "levo", "desno", "aport" saj univerzalno potrjuje gibanje psa v zamišljeni smeri. V našem primeru je ob šolanju ciljno gibanje vedno "TJA-NAZAJ".

Mladič disciplinirano in pozorno leži na škatli

ODDALJEVANJE VODNIKA:
Preden dosežemo ciljno oddaljevanje psa od nas ... je dobro utrditi poslušnost med oddaljevanjem vodnika od psa. Tako v psu stvarimo še večjo ŽELJO PO IZVEDBI vaje saj si jo mora najprej prislužiti s samokontrolo. Na zgornji sliki je vidna obvladljivost situacije, ko psa ignoriramo in ga vabimo v "NEPRODUKTIVNO VEDENJE". Ko se vračamo do ubogljivega psa pa natančno vidimo, če se ni pes slučajno premaknil z mesta uleganja.


Če si je pes prislužil vajo, je čas za sprostitveni signal "skoči" ter kasneje "naprej" ,"revir" ali "miza". Oddaljevanje psa od vodnika v ciljni smeri je za psa zanimivo še bolj, če poskrbimo, da se nagrada na cilju dopolnjuje z nadaljevanjem primerne igre kar bomo obdelali v nadaljevanju. Z elementom krožnega obkrožanja in pobiranja žogice smo torej dobili VZVOD ciljnega usmerjanja na daljavo. To vedenje lahko priučimo na različne, a zelo podobne vaje kot so; vaja "naprej", "reviranje" oz. obkrožanje zaklonov pri obrambi, "detaširanje" oz. usmerjanje na mize in podobno. Usmerjanje NA DALJAVO s pomočjo obešene žogice velja torej podrobneje obdelati.

Obešanje žogice izkoristimo za utrjevanje poslušnosti in pozornosti psa

Vaje osnovne poslušnosti lahko dopolnjujemo z vajami iz programa IPO, ko je kužek še zelo mlad. To mu ponudimo že zaradi tega, da se ne bi preveč naveličal enih in istih monotonih ponavljanj osnovne poslušnosti kot je ležanje psa ob odmiku vodnika med vajo "Prostor v gibanju", spremljanje vodnika ob "Vodljivosti brez povodca" ali "Uleganje na daljavo". Le tega lahko uporabljamo kot predhodni element PRED ciljnim usmerjanjem ali kot nadgradljivi element, ki sledi po izvršenem ciljnem usmerjanju. Po domače; kot predpogoj ali kot dodatno nagrado. Vajo ciljnega usmerjanja uporabljamo kot končni "desert", ki psa motivira skozi predhodno poslušnost in po tej vaji praviloma sledi le še igra z vodnikom in zaključek aktivnosti zato jo planiramo vedno ob koncu treninga.

"Končno nagrada"

Res je, da začetki učenja vaje zahtevajo v glavnem gibanje in ponavljajočo se hojo vodnika "tja-nazaj" še posebej, če pretiravamo s kriterijem oddaljenosti do tarče. Če pes vstaja moramo seveda vsakič kompleten postopek ponavljati in z zniževanjem ... morda previsoko zastavljenega kriterija in poskrbeti, da psu slučajno ne pade želja do te mere, da si več ne bi želel žogice.


Hoja "tja-nazaj" je na začetku potrebna zato, da pes vidi kaj in kje je njegov plenski cilj. Kasneje, ko bomo poslušnost, usmerjenost in pozornost "izpilili" do te mere, da bo pes vedel kaj ga čaka ga bomo zamenjali z vidnejšim ciljnim plenom, ki ga bomo vnaprej nastavili in hoja "tja-nazaj" ne bo več potrebna. Od psa vsekakor pričakujemo obvladljivost, poslušnost, brzdanje oziroma samokontrolo zaradi neskončne ŽELJE PO IZVEDBI VAJE. Kasneje, ko pes razume, da si je z svojo poslušnostjo prislužil VAJO kot NAGRADO (ne nalogo) pa je v gibanju v glavnem pes.

Pobiranje žogice z obkrožanjem začnemo učiti z zelo nizkim kriterijem

Vodnik ga le bolj ali manj usmerja z izhodiščne pozicije toda POZOR! Pes je izkoriščevalec priložnosti in poskuša vedno priti do nagrade po najlažji poti. Vedno mu dovolimo izvesti vajo le, če si jo pes s predhodnim vedenjem prislužil za NAGRADO. Če bi si pes dovolil narediti pred tem nekaj po svoje, naj bi imeli s psom tak krdelni odnos, ki bi lahko psa ustavil brez pretiranega poviševanja glasu (da si ne bi privoščil nagrade kar sam od sebe brez razloga).

Ko se vrnemo, psa za ležanje najprej potrdimo s hrano

Zato vajo usmerjanja začnemo učiti najprej na minimalni oddaljenosti, ko lahko kontroliramo celotno situacijo in psu pomagamo razumeti smisel pobiranja žogice. Za vsak uspešen obhod količka imamo seveda pri sebi pripravljeno ENAKO žogico, ki jo pes dobi takoj, ko se usmeri proti vodniku. Uporabimo seveda lahko tudi nagrado za katero vemo, da psu morda pomeni še več od osvojene žogice. Naprimer frizby, če smo ga predhodno naučili tehnične igre z njim. Ko pes razume smisel pobiranja žogice in začne v tem uživati, takrat šele lahko začnemo povečevati razdaljo do količka in z disciplino ležanja vedenjsko pogojevati psa. Toda zavedajmo se, da ima mlad pes nizek prag vzdržljivosti in mu lahko začetna želja hitro upade.



USTVARJANJE ŽELJE:
V psu moramo torej najprej ustvariti željo po obkrožanju ovire in željo po žogici. Najprej po enostavni žogici brez vrvice in naknadno po viseči žogici z vrvico, obešeni na količku. Zato ne smemo pretiravati z "vedenjskim pogojevanjem" že takoj na začetku. Torej odvisno od starosti in karakterja posameznega psa.

Kako sneti žogico?

Najprej ga moramo naučiti OBKROŽANJA OVIRE in sicer zato, da se bo znal po nagradi usmeriti direktno nazaj na vodnika. Če bomo psa učili samo pobiranja nagrade na cilju ... brez nadaljevanja igre, ne bomo dobili kontrole nad njegovim nadaljnim vedenjem (npr. kasnejšim uleganjem na cilju ali nadaljnim usmerjanjem na drug cilj).

Met hrane ... za hitrejše vračanje

To dosežemo postopoma v parih mesecih, ko ga vedno po obkrožanju za vračanje nazaj nagradimo. To nagrajevanje je na začetku z večjimi koščki vidne hrane (lahko tudi narezana jabolka), ki jih mečemo mladiču med svojima nogama čim dlje nazaj tako, da gre pes ČIM HITREJE "skozi vodnika" po nagrado. Priboljške lahko za pravočasno dosegljivost hranimo kar v ustih. V gornjem primeru je dobil pes nagrado za preskok čez nizko desko. Po parih mesecih bo mladič sam od sebe iskal dodatno nagrado pri vodniku in se hitro in v ravni liniji vračal do nas.

OBKROŽANJE lahko najprej poimenujemo: v levo=CIK in v desno=CAK

Za obkrožanje lahko koristimo palico, količek, stožec, betonski steber, telegrafski drog, drevo ... Ko pes zna obkrožati v levo in desno, (odvisno od tega v katero smer ga pošljemo) potem mu pokažemo, da žogica ni fiksno pripeta na količek in da se lahko sname. Toda, če predhodno ne naučimo "tehnične igre" pes ne bo vedel kaj sledi po snemanju žogice in bo z njo nekontrolirano tekal naokrog in ga bomo zelo težko pripravili na ponovni "štart". Zato gremo kar lepo po vrsti.

Ustvarjanje zaupanja psa v igro

TEHNIČNA IGRA:
In spet smo pri ... igri. Značilnost tehnične igre je ta, da uporabljamo vedno DVE POPOLNOMA ENAKI IGRAČI, ki v psu ne ustvarjajo občutka manjvrednosti. Dve enaki žogici, dva popolnoma enaka "pliškota" ali frizbija, dve popolnoma enaki "igralni klobasi"... Najbolje je, če sta na začetku igrači enake barve, starosti, obrabljenosti in celo iz iste serije izdelave proizvajalca, da se pes nima razloga zmišljati katera mu je bolj všeč. To pa pomeni, da bi morali kasneje imeti med potrjevanjem različnih vaj v vedenjski verigi s tehnično igro včasih pripravljenih kar 2-3 pare igrač za naraščajočo željo psa, ki pa jih moramo seveda kontrolirati, da si jih pes ne bi privoščil s tal kar sam, brez razloga.

Naslednjo žogico si vnaprej pripravimo

Vendar ponavadi ni tako hudo kot se zdi na začetku. Kasneje, ko pes uvidi, da mu ničesar ne jemljemo ampak le ponujamo, pes ni več tako izbirčen in postane zadovoljen s katerokoli ponujeno igračo v zamenjavo ... razen ekstremno plenski psi (Alyx mi še vedno ne zaupa najbolj in je izredno "pikolovski"). Na zgornjem prikazu se vidi, da psu najprej z metanjem hrane ustvarimo ritem vračanja do vodnika, ki ga kasneje le nadomestimo z enakima igračama. Če je na začetku pes še nezaupljiv do menjave igrače, mu vsakič posebej pomagamo z bolj ali manj "močno" hrano. Šele, ko jo do konca pogoltne mu takoj zatem vržemo naslednjo igračko ... tako, DA JO PES VIDI!

Ko pes začne uživati v menjavi in osvojitvi naslednjega plena pazimo, da ne zamujamo ritma negove pripravljenosti za menjavo. Trenutek, ko mu pokažemo naslednjo igračko moramo oceniti glede na hitrost, željo in utrujenost psa ... pa tudi glede na moteče dejavnike. Ko se odločimo, da naslednjo igračko, ki smo jo pobrali s tal ... psu pokažemo JO DRŽIMO!!! dokler pes svoje igrače ne spusti in v ISTEM TRENUTKU vržemo svojo tako, da jo pes VIDI in spet poberemo njegovo. Ko pes že sigurno spušča je tudi čas za pripenjanje signala "PUSTI". Tako ga pes poveže samo s točno zaželjenim vedenjem in praktično nima možnosti, da bi signal "pusti" ignoriral.

Želja po žogici je večja, če si pes vajo težko prisluži ... toda kam se bo usmeril zdaj, ko je žogico osvojil?

Ko torej pes že kar nekaj časa (brez pomoči s priboljški) dobro obvlada menjavo igrače med tehnično igro je čas, da ga začnemo potrjevati s tako igro tudi po izvedeni vaji ciljnega usmerjanja na daljavo. Če je pes navajen tehnične igre, se bo sam od sebe s plenom vse hitreje vračal do nas.

Takoj pripravimo naslednjo žogico

Pes naj bi nadaljevanje igre torej vedno iskal pri vodniku in naj ne bi vedel kdaj se vaja zares konča. To nam bo prišlo prav pri nadaljnjem šolanju. Skratka vedno moramo imeti pri sebi pripravljen kak skrit adut, ki ga lahko ponudimo v primeru, če bi nas pes z osvojeno žogico poskušal ignorirati. Tako mu najlepše dokažemo, da je "butelj", če ne sodeluje z nami.

Pasje veselje

Vajo torej vedno zaključimo z dodatno IGRO, toda ... brez glasnega spodbujanja in vreščanja saj s tem, ko se pretirano veselimo pokažemo psu, da smo si nadvse želeli uspešne vaje. Če pa si MI želimo, s tem avtomatsko zapostavljamo željo psa, mu kratimo veselje in psu pokvarimo dober občutek. PSU Z IGRO POVEMO VSE! Pes ne potrebuje naših besed. O tem je napisanega že veliko v predhodnih člankih.

Nikita & Alphaa Reisenadler