8.del: VSE JE NAGRADA

Vedenjsko pogojevanje in Položaj pred vodnikom

Za začetek mogoče ni slabo razmisliti o tem koliko prostega časa nameravamo posvetiti svojemu psu v prihajajočih letih skupnega druženja. Koliko potrpežljivosti se skriva v naši naravi in do kakšne mere smo pripravljeni prilagajati svoje življenjske navade potrebam in željam našega mladička in kasneje svojega psa?

Kako trdno smo prepričani v svoje želje, vizijo šolanja in koliko nam doseganje zastavljenih ciljev dejansko pomeni v primerjavi z drugimi življenjskimi vrednotami? Na osnovi tega nezanemarljivega razmisleka si je namreč dobro postaviti dolgoročno vizijo postopnega napredka pri šolanju. Kasneje se na da več vračati nazaj. Ravno od pričakovane kvalitete naučenega vedenja ter zastavljene kratkoročne ali dolgoročne uporabnosti - je na žalost odvisen pristop k šolanju posameznega psa.

Po 5 mesecih le malenkosten napredek ... se morda kam mudi?

Prenekateri perspektiven vodnik se namreč preveč zaleti" v tako imenovano "šolanje". Neizkušen vodnik v svoji preveliki želji na žalost največkrat že na začetku prekuri svojega mladega psa misleč, da dela le vse najboljše zanj. Spet drugi vodniki pa svojemu psu posvečajo čisto premalo primerne pozornosti. V zgodnji dobi mu tako predstavijo povsem narobe obrnjeno sliko dolgoročno uspešnega krdelnega odnosa od katerega mora imeti vsak določen del. Nekaj pes in nekaj človek. Ob tem pozabljamo, da smo kot otroci imeli priložnost postopne ga odraščanja in postopnega dodajanja zahtevnosti posameznih opravil - svojemu psu pa tega na žalost ne privoščimo dovolj dolgo.

Pri 5 mesecih

Ob tem, ko gledamo svojega mladička kako hitro raste nas vse prehitro mine potrpežljivost in razumevanje pasje duše. V svoji želji po ukvarjanju z ljubkim kužkom pozabljamo, da je 10 mesecev star kužek (čeprav že velik) še ravno tak otrok kot pred petimi meseci - če ne še večji.

Pri 11 mesecih

Ko nas pes s svojimi miritvenimi signali sproti opozarja na našo pretirano željo po ukvarjanju z njim smo največkrat slepi za ta opozorila. Zato jih morda sčasoma celo neha uporabljati ter se lahko enostavno zapre vase. Zgradi si svoj varni zid, ki mu edini še zagotavlja potreben mir in ohranitev pasjega dostojanstva.

To pa za nas največkrat pomeni delno odtujenost in odsotnost psa v trenutkih, ko ga najbolj potrebujemo in prav takrat, ko si to med učenjem najbolj želimo. Ta nevidni zid se sicer lahko potrudimo podreti vendar bo ob našem bodočem ponovno neprimernem ravnanju s psom - pripravljenost ponovnega "zidanja" psu čedalje bolj pri roki oziroma jo bo lahko začel uporabljati kot svoj obrambni mehanizem. Nekateri pravijo: "Pes se izogiba delu!" pa ni tako. PES SE IZOGIBA NEPRIJETNEMU DELU SVOJEGA ŽIVLJENJA - za kar smo praviloma krivi sami.

Spet na drugi strani imamo vodnike, ki svoje ukvarjanje s psom iz kakršnihkoli razlogov začnejo bolj zadržano, nevtralno, bolj rezervirano, manj zahtevno in v tem primeru bolj dolgoročno - seveda, ČE ob tem skrbno pazijo na zdravo ravnotežje in krdelnega odnosa ne zanemarijo do te mere, ko se pes povzpne na krdelni lestvici nad svojega vodnika. Pa vendar ni vse tako enostavno. Samo nevtralen odnos ni ravno dovolj, da bi bil pes že samo zaradi tega pripravljen dolgoročno sodelovati. Vsekakor pa je tak uravnotežen odnos za šolanje manj škodljiv - če imamo seveda z nadaljnim šolanjem resen namen.

Katera je torej prava mera ukvarjanja za posameznega mladega psa, ki nam bo dolgoročno odgovarjala glede na naš prosti čas ter naše potrebe in želje ... seveda upoštevajoč tudi želje našega psa. Te so mnogokrat manjše ali pa večje kot si predstavljamo.

Vsak mora torej sam pri sebi pretehtati za kakšno šolanje se bo odločil. Ko mlademu psu predstavimo določen način učenja je najbolje, da ga kasneje prevečkrat ne spreminjamo. Mišljen je predvsem ODNOS VODNIKA do psa.

Želja mladiča ... 7 mes.

Lahko kratkim druženjem na dvo in tromesečnih tečajih sploh že lahko rečemo "šolanje"? Dvomesečno? Trimesečno? Nekaj tedensko? Na - pomislimo ... samo 12-20 "treningih" naj bi pes osvojil tisto kar dejansko traja par let!!! - če ne celo pasje življenje. IN TO OB NEIZKUŠENEM VODNIKU ZAČETNIKU!? Je rezultat takega močnega pritiska na psa res dolgoročen - kot lahkoverno verjame vsak izmed "novopečenih" vodnikov? Le česa pozitivnega ali morda celo negativnega, se bo naš pes dejansko naučil v tako kratkem času? Kaj naj bi v tem skopo odmerjenem času parih tednov ... tako močno vplivalo na njegovo vedenje v naslednjih 10 letih, da bi mu lahko rekli "šolan pes"? Se bomo na osnovi "ekspresnega tečaja" in potrdila lahko kasneje v praksi znašli sami - ob nepredvidljivem obnašanju svojega psa, ki se z meseci in leti neprestano spreminja?

Da ne bo pomote, brez reklame - v psarni "Reisenadler" NE NUDIMO ŠOLANJA PSOV, NE NUDIMO ŠOLANJA VODNIKOM in NE ORGANIZIRAMO NOBENIH KINOLOŠKIH TEČAJEV! Ukvarjamo se izključno s psi iz LASTNE VZREJE.

Bo vodnik izbral nadgradljivo šolanje z možnostjo nadaljevanja ob zavedanju, da je treba naučeno vedenje nenehno obnavljati v različnih okoliščinah in na različnih krajih ... kar vzame ogromno truda in časa? Bo psa morda šolal sam glede na njegovo počutje ali se bo zaupal komu drugemu, ki bo poskušal bolje razumeti oba; njega in njegovega psa. Bo vodnik izbral 1, 2 ali 3 letno šolanje ali bolje kar šolanje na dolgi rok, ki traja praktično celo življenje ali bo vseeno prisegal na znanje iz tromesečnega tečaja? Se bomo morda vprašali kam se nam sploh tako mudi, da moramo pritiskati na svojega psa samo zaradi določenih datumov na koledarju? Si res želimo tako hitro končati ukvarjanje s svojim psom? Se mudi nam ali morda komu drugemu?

Našemu psu verjemimo ... se nikamor ne mudi!

Vse ta vprašanja mogoče najprej samo v razmislek - preden začnemo s kakršnimkoli vedenjskim pogojevanjem mladiča ... ?

Vedenjsko pogojevanje

je za mladega psa naporna reč saj zahteva od živali določeno stopnjo koncentracije in potrpežljivosti. Ta je odvisna od starosti psa, stopnje odraslosti, temperamenta posameznega psa, krdelnega odnosa z vodnikom, našega načina dela in temu posledično seveda ŽELJE PSA. Z vedenjskim pogojevanjem želimo oblikovati odzive psa, ki jih po možnosti skozi pozitiven odnos do dela ponuja pes kar sam od sebe.

Sta mahanje z repom in videz ušes kaj pomembna?

Z uvodnim "klasičnim pogojevanjem" (opisanem v 4. delu te rubrike) smo psa samo pripravili na zahtevnejše nadaljevanje. Zahtevnejše predvsem za nas - VODNIKE ... saj nadaljnje delo "VEDENJSKEGA POGOJEVANJA" zahteva od nas:

• neusmiljeno pravočasnost potrjevanja (natančen timing)
• dobro opazovanje psa in njegovih morebitnih miritvenih signalov
• planiranje raznovrstnih nadgradljivih aktivnosti s potrebnimi rekviziti v primernem okolju
• pripravo vseh potrebnih priboljškov po stopnji okusa ter pripravo igrač po vrednosti
• sposobnost pravočasnega spuščanja kriterija
• nenehno kontrolo nad igro ter priboljški
• obvladljivost situacije ob nepredvidljivih motečih dejavnikih
• mirnega, pasivnega, nezahtevnega, iznajdljivega in predvsem potrpežljivega vodnika, ki v vsakem trenutku ve' kaj dela
• pravočasno določanje momenta za zaključek aktivnosti

Vse to je komaj potrebna osnova za nadaljnje učenje. Vedenjsko pogojevanje, hmmmm .... kako razložiti - za nas tako enostaven - a za pse tako precizno določen način dojemanja dogodkov - izkušenj? Od istočasnega ("klasičnega") pogojevanja, ko pes poveže določen zvočni ali vizuelni signal s prihajajočo (pozitivno - nagrado ali negativno - kaznijo) izkušnjo ... do VEDENJSKEGA POGOJEVANJA, ko je zrelejši pes sposoben zaupati in razumeti časovni zamik med nagrado in kot predpogoj zanjo VNAPREJ ponuditi za nas zaželjeno vedenje - je kar velik in naporen preskok v zrelosti psa.

...

Ko pes uporablja možgane ... in takrat, ko je za to nagrajen!

Pes torej počasi preklopi na "meni" izbire svojega vedenja glede na to, da počasi z izkušnjami vnaprej zaupa v potrditev vedenja ... za katerega je po (kliker ali besednemu) signalu malenkost kasneje nagrajen. Vedenje psa, se pravi, lahko "oblikujemo" z označevanjem zaželjenih delčkov, ki vse bolj spominjajo na končni cilj. Natančnost in potrpežljivost vodnika je pri tem "igračkanju" za hiter napredek ključnega pomena. Med načine vedenjskega pogojevanja je vštet tudi način MODELIRANJA, ko psa s hrano v roki dejansko "prisilimo" v določen položaj ali trajajoče vedenje toda sčasoma pes tak način vedenjskega pogojevanja dejansko razume kot prisilo in se mu začne prej ali slej izogibati. Veliko bolj zanimiv način, s katerim psu dovolimo uporabljati možgane, je kliker sistem - ne glede na to, če uporabljamo kliker ali enostavneje besedni signal - npr. "Ja!". Poskrbeti moramo le za ENAK način izgovorjave (barva, jakost besede) in imamo lahko za igro proste roke.

S pogojevanjem vedenja preko KLIKA se dejansko samo "pogovarjamo" s svojim psom in ga vsakič, ko se z neko gesto vsaj malenkost potrudi - z malenkost zakasnelo nagrado, ki sledi VSAKEMU KLIKU stimuliramo za nadaljnje sodelovanje. TODA! ... potreben je občutek za posamezno žival. Pes ni "džubox" v katerega naj bi samo metal žetone on pa naj bi igral!?

Od tu naprej se bojim, da ne bo več možno razlagati preko tipkovnice. Samo suhoparno klikanje brez občutka za psa seveda še zdaleč ni dovolj za uspešno napredovanje. Le redki psi se "poceni prodajo" samo za suh briketek ali košček salame. Včasih ima pes dovolj le dva ali tri zaporedne klike s posledično nagrado ... in mu lahko že pade koncentracija. Splošni "nasveti", ko naj pes poje "cel obrok hrane!?" preko klika se zelo hitro lahko upre psu in potem noče klikerja niti več videti, kaj šele slišati. Tudi človek se hitro prenasiti dobrot kaj šele pes, ki je pravi mojster zmišljevanja, ignoriranja in samovoljnosti.
.

Na začetku namreč še gre ... toda ob naraščanju zahtevnosti in pretirane količine dela pes počasi začne dojemati vse skupaj kot "TEŽENJE" vodnika in prav hitro pride moment, ko pes noče več niti ponujene hrane niti igre in nas začne enostavno IGNORIRATI. Žalostno - toda na žalost resnično. In kaj bomo storili takrat? Ga bomo prisilili, da bo jedel? Mu bomo rekli "Bodi vesel"? Ga lahko prisilimo, da se bo igral z nami? Mu lahko ukažemo naj uživa z nami?

Najpogostejše vprašanje neučakanih vodnikov: "Kdaj nastopi pravi čas za to, da se začne s psom malo bolj resno delati"?

Odvisno od neštetih malenkosti; pasme psa, načina učenja, izkušenosti vodnika in od tega kaj smatramo za "delo"... Nekateri pari torej že pri 2 mesecih, drugi morda pri 15 mesecih starosti. V povprečju z vedenjskim pogojevanjem vseeno ne hitimo preveč pred ZAKLJUČKOM pubertete psa. To pomeni malenkost resnejše "delo" ... tja od 9 - 13 meseca dalje.
.

Drugače pa; ... "Resno delati ... ?"
Z Ayo ne "delava resno" niti še pri njenih petih letih starosti. Vseskozi se le igrava razne igrice. To je najin pogovorni jezik in tudi bistvena razlika med našim učnim pristopom in klasičnim šolanjem. Igrice ... na kakšen način? Trenutno delava kar enake kot najini mladički. Se pravi vse še enkrat od začetka. Osnovni položaj z obeh strani, poravnava zadka, obkrožanje ovire z leve in desne, položaj pred vodnikom, hoja po ravni deski, igra s plenom preko obremenitve, tehnična igra, prostor, sedi, mirno držanje plena, spuščanje, lovljenje koščkov iz ust z vseh položajev, preskoki, samokontrola ... toda vse skozi neprestano nagrajevanje s hrano in igro. Če to smatramo za delo potem je prav, da se začnemo z mladičkom ukvarjati že zelo zgodaj. Praktično takoj pri 3 mesecih toda ... pamet v glavo!!!

Delo z mladičkom se pravi ni delo(?!) ampak bolj namensko zgodnje ukvarjanje, ki je primerno trenutni starosti mladiča. Vse to v glavnem le s ciljem ustvarjanja tesnejše krdelne navezave na vodnika in ustvarjanja pozitivnega odnosa do dela. Ob takem ukvarjanju, živali že na začetku predstavimo NEZAHTEVEN osnovni vzorec učenja, ki se bo vse življenje le nadgrajeval. Brez opazne ločnice med igrivo malo šolo in med kasnejšim "resnim šolanjem". Na igriv način bomo vseskozi skrbeli, da psu ne bomo ponudili možnosti, da bi doživljal ob šolanju travme in strese zaradi pretiranega dodajanja zahtevnosti učenja.

Učna klop ... kot v "OŠ"

Spodaj je prikaz končnega izdelka "Tehnične igre" z menjavo dveh enakih igrač. Če smo potrpežljivo delali menjavo igrače po opisanih korakih v prejšnjih poglavjih, dobimo zelo podobno sliko kot na spodnjem filmu. Toda to igro se moramo kasneje naučiti uporabljati tako, da jo psu MED UČENJEM ponudimo le za pokušino saj bi v nasprotnem primeru preveč fizično izčrpala psa in ga hkrati preveč dekoncentrirala. Toda do tja je še kar nekaj dela.


Najprej moramo v psu ustvariti zaupanje, da ni nič hudega, če igračo zamenja za naslednjo (ali za hrano) saj jo lahko vedno ponovno dobi - dokler ima vse skupaj seveda smisel. Ko pes že sigurno menja igračo lahko (že narejenemu spuščanju) priključimo še signal "PUSTI". Pes ga bo povezal z prihajajočo naslednjo nagrado in bo rad spuščal saj je za spuščanje vedno nagrajen z naslednjo igračo. Toda ta signal izrečemo vedno samo takrat, ko smo sigurni, da ima pes veliko željo po nadaljnji igri in bo itak spustil, ko mu bomo pokazali naslednjo igračo. To storimo vedno šele takrat, ko nas pes GLEDA in je tik pred nami. To je bistvena razlika med starim "ukazom" in novim SIGNALOM! Najprej vedenje naučimo brez besed in šele, ko je dovršeno mu priključimo ustrezni signal. Pes bo v bodoče natančno vedel kaj ta pomeni.
.
Tak na kakršnega se pes SAM UČI brez pretiranega pomaganja in usmerjanja. Tu se lahko vprašamo ali obstajajo pravila, šablone in splošni vzorci, ki uspešno veljajo za vsakega psa? Splošnih pravil seveda NI! Prilagajati se je potrebno vsakemu mladiču posebej. Če ga med učenjem dobro opazujemo, nam bo sproti sam pokazal kakšen način dela je za vsako vajo posebej ... najprimernejši zanj. Nekaj idej je razvidnih iz fotografij, za kaj več pa je potrebno le še malo domišljije. Lahko si izmislimo karkoli nam pade na pamet. Lahko ga učimo spravljanja vseh 4 tačk v posodo, skok na višino (okensko polico, mizo, sod ...), hojo po deblu ali lestvi, prehod skozi 60 - 100 cm betonsko cev, iskanje igrače pod cerado ali pelerino, hojo po gugalnici podprti v sredini, iskanje vodnika v gruči nepoznanih ljudi (če nam ga pomočnik spusti), ritenske hoje, vrtenja v eno ali drugo smer ... karkoli. Mlademu psu bo všeč vse samo, da se bo lahko ukvarjal z nami. Še zdaleč ni vse v poslušnosti in predpisanih vajah.

Nikita & Alyx Reisenadler